Istrski maraton – 9.4.2017

9.4. 2107 smo bili v Kopru skoraj vsi. Na prste ene roke lahko preštejemo gamse, ki jih ni bilo zraven. In imeli smo se super. Vreme je bilo prijetno pomladno, proga ravninska in mi smo leteli po progi.

Barbi je že v soboto dvignila številke, pred osmo pa smo Gamsi že začeli kapljati v Koper. Do devetih je že vsak imel svojo številko in desetkarji so bili na poti proti Ankaranu. Pol maratonci  smo z različnih parkirišč kapljali na obalo. Ogrevanje, stopnjevanja, raztezne vaje in obvezno slikanje.  Vsak je našel svoj prostor na štartu in ob pol enajstih se je reka tekačev  razlila po Kopru.  Čez pristanišče, mimo lanskega štarta in na sveže zaprto cesto proti Izoli. Sonce je že pošteno pripekalo in večina nas je tekla po levi, kjer je še bila senca. Na drugi okrepčevalnici mi nasproti priteče prvi pol maratonec. Samo še pet km ima do cilja. Midva z Adriano pa lepo z zmernim tempom. No zmernim za Adriano, ne zame. Vijugava po Izoli in na devetem kilometru ujameva Marinko. Dajmo Marinka, saj bo šlo. Mimo marine in Simonovega zaliva, klanček tu, klanček tam. Na 12 kilometru mi Adriana pomaha in odbrzi naprej. Jaz pa zagrizem v Jagodje. Tečem, hodim in na drugi strani pozdravljam Gamse. Mojc B. Simono, Nataša, Martino, Barbaro in Miha. Ko prisopiham na vrh klanca, tudi jaz preklopim nazaj na tek in gremo mimo vinogradov nazaj v Izolo. Vroče je, komaj čakam na malo sence. V središču Izole jo dočakam, pa navijače tudi. Na okrepčevalnici na 16 kilometru me dohiti prvi maratonec. Če ne bi štartali pol ure prej, me mogoče ne bi ujel. Še zadnji klanec prehodim, potem pa prestavim v višjo prestavo in prehitevam tekače, ki so prehitro začeli. Še dobro, da je na obalni cesti še vedno ostalo nekaj sence. Vmes me prehiti drugi maratonec, nekaj pred ciljem še tretji.

Še zadnja okrepčevalnica, zadnji požirki vode. Lovim čas s Kraškega maratona, čeprav se mi zdi, da mi ne bo uspelo. Zavijem ob obalo, do cilja je še kar nekaj sto metrov. Dve reševalki navijata za Gamse Celjske. Očitno jih je že toliko teklo mimo, da sta si nas zapomnili. Malo pred ciljem zagledam Gamse. Navijajo, slikajo in kar lažje gredo še zadnji metri.

V cilju ugotovim, da sem le pol minute počasnejša kot pred dvema tednoma. Malo začudeno gledam naokoli, nikogar ni, ki bi mi dal medaljo. Po zvočniku pove, da jim jih je zmanjkalo. Saj ne tečem za medalje, je pa čudno, ko se samo sprehodiš skozi cilj, pa te nihče skoraj ne pogleda. V cilju srečam sopotnice iz Valencie, pri izhodu pa me že čaka Igor. Pridruživa se ostalim. Potem ko se preoblečem, gremo še na mineštro, ko se vrnemo, pa še na sladoled. Sem ga imela vse od Izole, ko smo tekli čisto blizu slaščičarne v mislih.

Gamsi se poslikamo še s kozama, malo nastavimo soncu in zaključimo en super dan ob morju. Naslednje leto definitivno pridemo spet.

Saša

SLIKE

FILM, ki ga je posnela Tamara.