…in tako se mi ob poslušanju lastnih korakov, dihanja in škripanja v kolenih, porajajo misli o prednostih teka. Gibanje v naravi, poslušanje ptičkov, uživanju v nežnem božanju pomladnega vetra, opazovanje okolice, nabiranje vitamina D na soncu…
Pa se oglasi Perkmandeljc: »Kamerat, u jam’ si, tu še doug ne bo sonca.«
V gležnju zapeče in med preklinjanjem sem nazaj v realnosti. Globoko pod površjem zemlje, v temno črni temi rudnika Trbovlje Hrastnik. Zvezno obzorje, mu pravijo. Na nekaj mestih je sicer medla svetloba rudniške razsvetljave, drugače pa se lahko zaneseš samo na tisto, ki jo imaš s sabo. Zopet tečem mimo knapa iz reševalne čete in njegov »Srečno« mi še dolgo pozvanja po ušesih. Ne štejem več, koliko jih je že bilo danes.
Misli se mi vrnejo k prednosti teka po rudniku. Medtem ko smo v Zagorju štartali pri borih 5 stopinjah, je tu spodaj prijetnih 15. Še dve uri pred štartom je deževalo, tukaj nas to ne skrbi več. Ne. Imamo druge skrbi, predvsem z izbiro prave linije teka. Po sredini je glajs, desno so švelerji, levo tu in tam fosni, nikoli pa ne veš, kdaj bo blato ali kakšna luknja. Zanašaš se samo na sramežljivo svetlobo svoje lučke. In potem, ko ti gleženj že drugič klecne, postaneš presneto pozoren, kam stopiš.
Slaba ura je že minila odkar je pok pištole naznanil začetek Rudarskega maratona. Kakšna stotnija se nas je pognala v klanec na Slačnik in kmalu mi je bilo jasno, da to ne bo čisto navaden tek. Strmina, ki je že po nekaj desetih metrih razredčila tekače, je popustila šele, ko se je cesta prevesila na Trboveljsko stran. Dolg ubijajoč spust je poskrbel, da smo se še bolj razredčili. Ob cesti ni bilo oznak razdalje in le nekaj opazovalcev nas je zadržano vzpodbujalo. Ozka soteska Bevško in oblačnost sta dramatičnost samo še povečala. Šele pri cementarni se je cesta toliko zravnala, da so mišice imele občutek, da počivajo. Pred mostom čez Savo smo zavili levo v industrijsko cono. Precej idilična okolica: ogromno betona, zarjavelega železa, razbite šipe, flikan in zaflekan asfalt … da skrajšam: ostanki nekih boljših časov. Kot nalašč se je pred mano pojavil tunel. Najprej sem mislil to je to, ampak očitno je bil kar dobra priprava na čas, ki te čaka v jami: priložnost, da preveriš svetilko in da stopiš v lužo. Oboje sprobano – lučka nagajala, luža pa dosegla svoj namen.
Test smo prestali, gremo naprej. Pred vhodom v jamo je bila okrepčevalnica. Naredim požirek vode, pojem košček čokolade in »Srečno«. »Nikamor«, mi reče možakar s čelado. »Lampa ti ne svet’«. Snamem čelado z glave, pretresem – luč, ne glave in čelka odrešujoče zasveti. »Dela«, potrdi možakar »Srečno« in že me več ne vidi.
Prvi občutki so bili zanimivi. Začetek Savskega rova je bil solidno osvetljen, pot je bila ravna in suha, tekač za mano pa je imel precej močno svetilko. Toda kmalu je zaostal, jamske razsvetljave ni bilo več, pot pa je postala blatna. Juhu, rudarski rodeo, mi je zapelo po možganih. Nekaj časa sem tekel po sredini, saj je tam rov najvišji, vendar je tek med glajzi precej zoprna reč. Zato sem se prestavil na levo stran, kjer je bil teren še najbolj stabilen, moteče je bilo le to, da so bile na tej strani ali neke cevi malo nad višino glave ali pa obešala, kjer bi morala biti kakšna reč. Kakorkoli, podzavestno sem tekel rahlo ukrivljen v desno. Ko sem se naveličal, sem zavil na desno stran rova in tako med (opo)tekanjem dohitel dve lučki. Vsako toliko je lučka pred mano zaklicala »ovira« ali pa »luknja« in tek po navodilih je postal lažji.
V jami popolnoma izgubiš občutek za čas. Pa tudi za prostor. Bojda smo iz Trbovelj prišli v Hrastnik. Zaradi mene bi lahko tudi tekli v krogu, po traku ali pa v kolescu kakršne imajo hrčki. Bilo bi isto – če bi bila tema in vsako toliko kakšna ovira pod nogami. Med približevanjem in zaostajanjem za lučkama mi misli zopet odtavajo. Razmišljam, kako nas je na Malem kraškem maratonu motila burja – tu ni vetra. Na Istrskem je žgalo sonce – tu je večna senca. Na Ljublancu je vedno gneča – tu ni prerivanja. Edino življenje, ki sem ga zaznal, so bile lučke in prijazni obrazi knapov, katerim je vedno sledil odločen »Srečno«. In Perkmandeljc, ki mi je vztrajno sledil.
Nato zagledam lučko, ki se nekako neorientirano ziba. Hip za tem slišim »… a, si uredu?« Iskrena zaskrbljenost mi je dala vedeti, da se poznata. Do neodločnega »ja, sem« sem bil že tudi jaz pri njemu. Fant, nekako mojih let, ves blaten pove, da se je spotaknil. Oz. (še bolje), da ga je Perkmandeljc spotaknil. Ponudim pomoč, vendar jo odkloni, tekačica, pa reče »bova že, saj ni več daleč«. Od strani se že približuje lampa jamskega reševalca, zaželimo si »Srečno« in odrajžam jo naprej.
Pot se kar naenkrat postavi pokonci, na tleh pa je nekakšna kovinska steza široka za dobri dve stopali. Korak se je nagonsko skrajšal, dihanje je postalo globlje, pulz pa je švignil nekam visoko. Proti svetlobi. Med zadnjim peklenskim vzponom, ko so mišice že konkretno pekle ter tik preden so mi pljuča skoraj skočila iz telesa, zagledam luč na koncu tunela. DOBESEDNO! In zopet Perkmandeljc: »Zdrž, čist mal še je.«
In res – še preden so se oči navadile na dnevno svetlobo (hvala za oblačnost) sem že prečkal ciljno črto. Hvaležen. Za vse: za sonce, za veter na obrazu, za energijo, ki mi jo je rudnik izpil in za energijo, ki mi jo je dal.
Adijo knapi, adijo Perkmandeljc.
SREČNO!
Robi
10 km
Robi 1:10:23,3