7.5. 2017 je bil v Ljubljani že 61. tek trojk.
Sproščen klepet med vožnjo tik pred Ljubljano prekine telefon. Aljoša. Pove, da so malo pred nami ter kje lahko parkiramo. Punci seveda „vesta“ kod in kam, pa še prijazno gospo (beri GPS) imamo v avtu. Na Rudniku zavijemo z avtoceste, se peljemo po “Dolenjki” in nekje zavijemo levo. Malo godem, da bi se morali peljati mimo Križank, ki jih v teh koncih zagotovo ni, ampak sta me hitro utišali. Šele, ko sta dekleti ugotovili, da so vse trgovine v tej nakupovalni Meki na Rudniku še zaprte, sem jih uspel prepričat, da gremo proti centru. Kaj češ, smo si pač različni. Fantje gremo nekaj odteč in če je potem še kaj časa, gremo na pivo; punce gredo pa v šoping in če je potem še kaj časa, odtečejo kakšno razdaljo.
Na parkirišču nas že čakajo fantje iz trojke Gamsi celjski. Druga trojka MBM Team so tudi že v Ljubljani. Ker je naša trojka tekla za društvo veganov, smo morali najprej pri njih urediti formalnosti. Ko tako hodimo po Ljubljani, med razmišljanjem o bolečem gležnju in špikanju v kolenih, poslušam, kako je katera slabo spala, se mi vse bolj dozdeva, da bo naša trojka bolj bitka za ranjence, kot pa ostanek patruljnih tekov iz nekih drugih časov.
Formalnosti so bile hitro urejene, s fanti smo spili jutranjo kavico, malo počvekali in čas je že bil, da upravičimo današnji športni dan. Odšli smo nazaj do avtomobilov, kjer smo se hitro preobuli ter nadeli številke. Po obveznem fotografiranju smo v lahkotnem tempu odtekli na štart, kjer je že nepregledna množica v boksih odštevala minute do štarta. Fantje so seveda v gamsji maniri dobesedno skočili v sprednji boks, mi pa na izi na rep kolone. Lepo po pameti, se nikam ne mudi (sposojeno od: Mi2 & Frajkinclarjev).
V štartnem boksu pa tisti nori neopisljivi občutki. Skoraj 2000 ekip je dihalo kot ena. 6000 ljudi vsak s svojimi motivi, a vsi z istim ciljem – uživati. Adrenalin je šprical naokoli, pozitivna energija je skoraj ustvarjala statično elektriko. Ko je bilo vzdušje na vrhuncu, je odjeknil strel iz štartne pištole. Sledil je seveda najprej sprehod čez štartno črto in tradicionalna petka županu, nato pa je bilo počasi potrebno začeti s tekom. Glede na gnečo bi bila bojazen o prehitrem teku seveda odveč. Je bilo pa zato dovolj časa za klepet in opazovanje tekačev. Na eni najmnožičnejših tekaških prireditev pri nas, smo res imeli kaj videti. Izvirna imena, dodelan stajling: čebelice, gimnastičarji, rožice, tri generacije (od 6 mesecev do 66 let),… Adriana in Vanja sta seveda v ženski maniri začeli kovati ideje, kaj bi lahko predstavljali naslednjič. Moram priznati, da je nekaj idej bilo celo posrečenih.
Na Kodeljevem je nekaterim tekačem začetna zagnanost malo popustila, kolona se je razredčila in tek je postal udobnejši. Nogam smo pustili, da grejo svoj tempo in telo je začelo oddajati vodo. Ravno, ko je sonce že začenjalo pridobivati na moči, smo se usmerili proti Golovcu. Pot se je počasi začela postavljati pokonci, tekači pred nami so skrajšali korak in ponovno je nastala gneča. Nič hudega – več nas je, bolj bo veselo. Tek je potekal v pogovornem tempu, tako da je bilo vmes čas tudi za fotografiranje, objavljanje fotografij in pošiljanje SMSjev. Vanja, vsaka ti čast.
In tako mi lepo čvekamo ko tema nanese na okrepčevalnico. Že ko smo mislili, da se nam le-ta odmika, se je kar naenkrat pojavila pred nami. Končno čas za kozarček vode, pomarančo in obvezno fotografiranje. Žal takšni trenutki vedno prehitro minejo, potrebno pa je bilo opraviti še z drugo polovico trase. Pot je še vedno potekala v prijetni senci razgibanega terena in kar prehitro smo se začeli spuščati proti mestu. Gozdno cesto je pod nogami zamenjal asfalt, oznake ob progi pa so nam dale vedeti, da se približujemo cilju. Tudi vzdušje ob progi se je stopnjevalo in noge so kar same začele pospeševati. Še zadnji ovinek in že smo bili na preprogi v cilju. A to je to? „Madonca“, sem si mislil: „če bi bila cela trasa takšna, bi bilo pa fajn it dva kroga.“
Malo kasneje se dobimo še s preostalimi gamsi, sledijo čestitke, iskreni stiski rok, analiza in zaslužena hidracija. Ter skupna misel: «Kam gremo naslednjič?«
Robi
Tek trojk 12 km:
Gamsi Celjski (Janez, Nejc, Aljoša): 1:08:22
MBM Team (Barbara, Miha, Miran): 1:10:22
Veganski gamsi (Vanja, Adriana, Robi): 1:25:09