1. nočni tek Portorož se je začel ob kriminalno zgodnji uri, saj sem morala vstati že od 4.45. V Portorož sem namreč morala priti čim bolj zgodaj, saj sem pomagala na Bike Festivalu, ki ga je gostil Fatburn dopoldan. Ko smo srečno speljali kolesarjenje, pa se je začelo delo za Nočni tek.
Najprej je bilo potrebno izdati vsem tekačem darilne vrečke, številke in majčke. In pri majčkah se vedno ustavi. Ko nam je končno uspelo s čipi opremiti vse tekače in sem se uspela stlačit v našo prekrasno Gamsjo majčko, sem na start prispela zadnja (se vsaj nisem tiščala v gneči). Ogrevanje je pa tako ali tako za mehkužce.
Proga se je začela na ploščadi sredi Portoroža in se usmerila levo ob obali proti Alayi. Pri Alayi se je zgodil prvi zastoj, saj smo tekli skozi prehod širok le za dva tekača. Nadaljevali smo v smeri proti teniškim igriščem in preko mostu proti marini. Ko smo čez Marino pritekli do kampa, sem za bodritev slišala: “Glej naši Celjski tečejo. Na majici ji piše, da je naša. Dajmo Celjani, dajmo Gamsi Celjski.” (izbira napisa na majici vsekakor še vedno odlična).
Pri vratih kampa smo se 10ke in 5ke ločile. Mi, ki smo se odločili preteči daljšo progo, smo se ob obali usmerili proti Seči. Da sploh ne govorim o čudovitem razgledu in vonju po morju. Že zaradi tega se je splačalo sodelovati na tem teku.
Potem je sledilo malo mučenja po stopnicah, nato pa navzdol mimo Forma vive, mimo Marine in ob cesti vse do centra, kjer smo tek nadaljevali zopet ob obali vse do hotela Bernardin, kjer smo se okoli Rdečega svetilnika usmerili nazaj proti mestu in cilju.
Tekla sem lahkih nog, uživala v čudoviti naravi in vse skupaj vzela kot krasen trening. Zame je bil to čudovit zaključek serije Nočnih tekov.
Vanja