»42 za 42«
Torej, 42 kilometrov za 42 let. Vsaj ideja je bila dobra. Bilo pa je »42 za 43«.
Pred slabimi 8 leti, ko sem začel teči, je bila ideja 42 km teka na maratonu znanstvena fantastika. Prvi tek na 10 kilometrov je dvignil apetite, sledil je prvi polmaraton na 21 kilometrov. Trema velika, utrujenost in bolečina po teku še večja. Velik pa je bil tudi ponos po končanem teku. Ampak ideje in želje o 42 km teku, polnem maratonu ni bilo. Sam sem si govoril »tega mi ni treba«. Bil sem zadovoljen s sabo in rezultati, ki sem jih dosegel. In tekla so leta, najprej v tekaški skupini Adidasove šole teka, nato pa v tekaški skupini, sedaj društvu, Gamsi Celjski. Vse do svojega 42. leta.
Pripravljenost je bila na vrhuncu, psihološko sem bil trden. In se je zgodilo. Padla je odločitev! Pojdem na svoj prvi polni maraton, 42 km v Ljubljani.
Treningi so se prilagodili, število pretečenih kilometrov in intenzivnost sta se povečali. Razen tempa teka. Ta je bil očitno previsok za mojo splošno pripravljenost in seveda kolena…, kar se pokazalo pri poškodbi, ki je sledila. Desno koleno je začenjalo spreminjati obliko, bolečina je bila neznosna. Poškodba meniskusa, maraton odpade! »42 za 42« odpade!
Sledilo je razočaranje, mirovanje… Namesto 42 km na Ljubljanskem maratonu sem jih odtekel 21. Z velikimi bolečinami.
Zima je minila mirno, brez pretiranih napornih treningov, bolečina v kolenu je popustila. Prvi pomladanski teki pa so mi spet vlili optimizma. Če ni šlo »42 za 42« bo pa šlo »42 za 43«! Izkušnje iz pretekle sezone pa so narekovale trening. Pridružila pa se mi je tudi še dandanes prisotna kolenska opornica. Pretečeni kilometri so se pridno množili, bližal se je Ljubljanski maraton. Prav tako pa se je bližala trema in strah, kako bi takšno razdaljo preneslo koleno. Ampak treba bo iti. Pri vsem tem sem bil deležen podpore svoje prave in tekaške družine.
Ljubljanski maraton. Na predvečer teka so sledile klasične sanje o zamudi na štart maratona. Kljub temu sem se zbudil spočit in odločen. To je to! Zajtrk makaroni in črna kava. Pa pojdimo, poti nazaj ni!
Na Trgu republike se počasi nabirajo tekači. In tudi Gamsi Celjski. Vsi tam smo bili prijetno napeti, vsak s svojimi mislimi smo pričakovali štart. Sledilo je ogrevanje, raztezanje in nalivanje s tekočinami, masaža kolena, protibolečinska tableta. Gremo na štart. The Stroj so naelektrili ozračje, kurja polt.
Štart. Množica je začela svojo pot. Prvi kilometri so bili zaradi množice tekačev še nekoliko počasni, kljub neprijetnem pogledu na reševalce, ki so že na prvih kilometrih oživljali dva nesrečna tekača. Morala je bila na vrhuncu. Tekel sem skupaj s Simono. Drug drugega sva spodbujala, vse je bilo OK. Pri 21 kilometru pa se je Simona obrnila na levo proti cilju, jaz pa sem zavil desno….še dodatnih 21 kilometrov. Kar naenkrat tečeš sam. Tekačev na 42 km je precej manj. Razdalja med posameznimi tekači je bila ogromna. Na vrsti je psihična pripravljenost. Pa tisti famozni tekaški zid. Vmes se srečava z Barbaro. Nekaj kilometrov odtečeva skupaj, nato pa odteče naprej. Prihajati pa je začela prva utrujenost. In vzpon trase okoli 30 kilometra. Uffff…huda bo. Postanki na vodnih postajah in okrepčevalnicah so postajali vse daljši, nadaljevanje teka je bilo boleče. Tečem sam s sabo. Okoli nikogar, vsaj tako se mi je tedaj zdelo. Kilometri pa nikamor. Na Dunajski cesti pa so prišli tudi prvi krči v nogah, potrebno je bilo raztezanje. Gremo naprej. Cilj je še daleč. Zadnji kilometri niso šli nikamor. Tek po centru Ljubljane. Kar naenkrat pa pride svetli trenutek, pospešek, dodatna moč. Pri Robbovem vodnjaku me spodbuja moja družina in nekaj Gamsov. Ni kaj, to je tistih nekaj dodatnih atomov moči. Pa potegnimo do cilja. Množica ob progi se veča, cilj je blizu! Trpeči obraz bo treba zamenjati za nasmeh.
Cilj. Sreča. Solze. Evforija. Roke so v zraku, okoli vratu medalja. Uspelo mi je! Naokoli pogledujem za družino. Končno jih najdem. Čestitke, objemi, solze sreče, utrujenost. Za mano je moj prvi pretečeni maraton.
Doma je sledila savna, temeljita masaža in počitek. Naslednji dan pa je prišla reakcija. Celo telo je bolelo, napadla me je viroza, ki me je spremljala še cel teden.
Svoj davek je vzelo tudi desno koleno, ki je v januarju dočakalo operacijo. Sledila je rehabilitacija in pot nazaj na treninge. Počasi.
Ampak zakaj pa ne, pojdimo še enkrat. »42 za 44«!
Na koncu bi se rad zahvalil za vso podporo in razumevanje svoji družini in sotekačem pri Gamsih Celjskih. Brez njih bi bilo veliko težje.
Ta tek pa posvečam svojemu očetu, ki me je vseskozi spremljal, spodbujal in razumel, vendar mojega zmagoslavja ni doživel.
Boštjan
42 km
Sašo 3:04:51
Edi 4:04:01
Gregor 4:14:33
Barbara 4:26:45
Boštjan 4:28:59
Robi 5:23:51
Vanja 5:23:51
21 km
Janez 1:47:22
Žiga Z. 1:48:53
Igor 1:49:01
Nataša 2:02:00
Maja 2:09:22
Miha 2:11:08
Simona T. 2:11:19
Adriana 2:12:05
Andreja 2:13:08
Saša 2:22:15
10 km
Martina Z. 52:24
Simon 59:01
Lana 1:06:32
Ivo 1:06:33
Luka G. 1:14:42
Andrej 1:15:00