Po maratonu v Pragi maja 2017 sem javno izjavila, da je pet maratonov za nekaj časa dovolj. In po elektronski pošti ŠD Maratonc, poleti istega leta snedla svojo besedo. Klasični maraton v Atenah se mi je zdel preveč mamljiv.
Atene so se zdele mamljive še nekaterim gamsom in tako nas je 9.novembra proti Beogradu in potem naprej proti Atenam odletelo 7 gamsov, še eden se nam je pridružil v Atenah. Nekateri so leteli prvič, nekateri so šli na prvi maraton v tujino, vsi smo šli po novo izkušnjo.
Slane ribice so bile zaščitni znak naših letalskih etap. Točno 15 v vsaki vrečici. Po tridesetih smo že bili v Atenah. Pričakale so nas prijetne, zgodnje jesenske temperature in maratonski Expo. Tam raziskujemo po stojnicah, kupimo kakšno malenkost, skrbimo za hidracijo in se ujamemo s Sašom. Že v temi se odpravimo proti hotelu, mimo ciljnega stadiona, na levi osvetljena Akropolo. Prva večerja in nabiranje zaloge ogljikovih hidratov.
V soboto si gremo najprej pogledat cilj in sama sebe že vidim, kako tečem v cilj, kako dvignem roke v znak zmagoslavja: »Uspelo mi je.« Nadaljujemo proti Akropoli. Mimo ruševin gledališč in templjev do vrha. Okrog nas stebri svetišč, velikanska grška zastava in vse naokrog mesto. Borut nam pokaže, v katero smer je štart: »Tam zadaj, za tistim prelazom.« Adijo pamet, to že izgleda daleč, kako je šele v resnici. Pod mano antični stadion. In jaz, ki v mislih že tečem proti cilju. Spustimo se z Akropole, zavijemo v gostilnico pod drevesi in nadaljujemo v center mesta. Prebijemo se do tržnice, potem pa razkropimo vsak po svoje. Z metrojem se vrnemo v hotel in na večerjo. V hotelu še zadnji brifing pred jutrišnjim štartom in nekaj slik za spomin in za »sponzorje«. Hitro se porazgubimo v sobe, saj bo potrebno zgodaj vstati, ob petih je zajtrk, ob šestih odhod. Pripraviva si vse potrebno za zjutraj, potem pa v postelji še malo berem, da se uspavam.
Maratonci zjutraj okupiramo jedilnico in se ob šestih vsak s svojimi mislimi zberemo pred hotelom. Odpravimo se na zborno mesto za prevoz z avtobusi. Vse je dobro organizirani in zunaj se že dani. Ko se vozimo z avtobusom opazujemo kilometrske oznake, vse dokler voznik ne zavije na avtocesto. Novo oznako zagledam na 23. kilometru in potem spet na 18. Kako daleč se mi zdi med obema, jz pa bom morala premagati 8 krat toliko. Oznaka za 1. kilometer, avtobus zavije levo. Izstopimo in se pridružimo množici maratoncev na poti proti štartu. Sonce že neusmiljeno pripeka. Oddaja garderobe je vzorno organizirana, prostovoljci delijo zelene rutke v podporo predelom, ki jih je poleti prizadel požar in plastične vreče za zaščito pred vetrom. Vse je dobro označeno, stranišč je dovolj. Razkropimo se vsak po svojih conah. Z Martino in Vanjo smo v isti coni in počasi se premikamo z našim štartnim blokom. Na štartu nam vrtijo skladbo One Vision skupine Queen. Prvi kilometri so ravninski in počasi z Vanjo padeva v ritem. Ker je zelo toplo, se že vnaprej odločiva, da okrepčevalnic ne bova izpuščali. Dobro so založene in pogoste. Na vsaki drugi vzameva požirek tekočine, na vsaki drugi zmočim gobici. Ljudi je polno na in ob progi. Vedno več je hribov. Gor, gor gor, pa malo dol, pa spet gor. Tečemo mimo pogorišča in tu nas pričaka še posebno veliko ljudi. Pogled ni prijete in desetletja bo trajalo, da si narava opomore. Mi pa spet gor, gor, gor. Vanjo začnejo mučiti bolečine in odloči se za postanek pri medicinski oskrbi. Na 21. kilometru se posloviva. Na 23. ujamem Robija in nadaljujem. »A bo teh klancev že enkrat konec?« se sprašujem in gledam na uro, kdaj bo že ta 32. kilometer, ko naj bi se proga obrnila navzdol. Na 30. kilometru se je klanec postavil samo še bolj pokonci, vendar ga je bilo po enem kilometru k sreči tudi konec. Še par vdihov in korakov, pa gremo. Končno »leti«, vsaj za moje pojme in naslednjih 5 kilometrov dejansko uživam. Še imam moč, tole bo šlo, si rečem. Čeprav gre večinoma navzdol, včasih hodim, vroče mi je in skrbim za to, da sta gobici vedno mokri in da dovolj pijem. Nekaj časa se spodbujava s tekačem iz Banja Luke, ki ga grabijo krči. Počasi se poslovim in nadaljujem. Po manjši krizi, na zadnji okrepčevalnici na 40. kilometru spet začutim, da lahko in do cilja se ne ustavim več. Prehitevam tekače, tu in tam kdo prehiti tudi mene. Še zadnji spust, tu je ljudi že res veliko in že vidim štadion. Pospešim do meje slabosti in na stadionu iščem našo zastavo. V cilju sem, z dvignjenimi rokami in čas sploh ni slab. Ob ograji me čaka Igor. To, uspelo mi je. Še medaljo okrog vratu in počasi grem proti izhodu in garderobi. Preoblečem se kar na pločniku. Po stopnicah , ki vodijo na stadion še kar gre in končno sem pri naših, ki vsi še čakajo. Čestitamo si, se slikamo, uživam v trenutku. Veliko jih še prihaja za mano.
Zvečer je čas za počitek, analizo, v ponedeljek še za nekaj ogledov in pot proti domu. Kolajna je skrbno pospravljena, a vendar na dosegu roke. V redu sem, uživam v trenutku. Včasih se splača prelomiti obljube.
Saša
42 km
Sašo 2:58:25
Igor 4:33:19
Edi 4:36:17
Barbara 4:37:10
Martina Z. 4:57:12
Saša 5:07:48
Vanja 5:40:25
30 km – dolgi trening
Robi 3:57:35