Poskusi meditirati s stezo, preprosto hodi in glej v tla pod nogami, ne pogleduj naokoli in postani zamaknnjen, medtem ko zemlja beži izpod tvojih nog. (Jack Kerouac: Dharmini potepuhi)
* * * * *
Maj, mogoče začetek junija. Med enim dolgih tekov je Janez pretkano na glas razmišljal. »Avgusta odhaja Edi na 100 kilometrski trail K24. Od Smrekovca dalje bi ga spremljal. Moram se še dogovoriti za prevoz.«
Naredil je, kar je hotel. Zadel me je naravnost v žilo. »Uh, to bi bila tekaška dogodivščina in pol,« mi je govorila desna polovica možganov, leva, tista bolj urejena, je odgovarjala: »Ne bluzi, Edi je posebna kategorija. Stroj za največje podvige.«
Janez je vsake toliko časa omenil K24 in me po zadnjem julijskem treningu dobil na levi nogi. »Kaj delaš naslednjo soboto?« Možgani so bili po seriji dolgih klancev izklopljeni, misli so nekaj časa letele v prazno, potem sem se le spomnil, da ima Janez vinograd in verjetno potrebuje kakšno pomoč. »Nič. V pisarni sem naslednje tri tedne sam, vikendi pa … Imam čas.«
»Dobro, potem bova Edija spremljala na drugi polovici K24,« je mimogrede naznanil. Umik ni bil več možen, na hrbtu sem začutil nekaj pogledov, nasmeh trenerja Roka in … »Edi, jutri zvečer imamo pri meni na terasi sestanek, da naredimo načrt!«
Vse je šlo tako hitro, prehitro. Vseeno sem ujel trenutek, da sem Edija vprašal, če na trailu ne bom v napoto.
- »Kje pa, sva te pred časom hotela vzeti s sabo na pohod od Trojan do Celja. Boš pa zraven konec leta na krogu okrog Celja.«
- »Aha, to je …«
- »… Celjska, Svetina, Resevna, Stolpnik, Paški Kozjak … Stotka!«
Dobro, da sem sedel.
»Ja, pa za trail. Tempo bo pet kilometrov v uri.«
* * * * *
Bela peč (54 km, 1350 mnv): »Pred deveto ne bom na sedlu,« je malo po šesti sporočil Edi in bilo je dovolj časa za vožnjo do Črne, dvig adrenalina z ogledom štarta 50-ke in potem še 16 km gozdne ceste do kontrolne točke na Beli peči. Mobilni signal se je prikazal in naslednji hip izginil, tudi Edi je bil na poti z Raduhe nedosegljiv in ostalo je samo čakanje.
Prišel je malo po deseti. »Na koči sem pol ure sedel,« so bile njegove prve besede. »Načrt je priti do cilja, se pogovarjati, da minejo čas in kilometri. Preživeti. V romarskem tempu.«
Za začetek v klanec, sčasoma je pot postala položna in Edi nenapovedano podaljša in pospeši korak, kmalu je že v teku. Naslednjič sem pred spremembo terena pozoren. Zanke na palici začenja jemati iz rok, sledi daljši, hitrejši korak in prehod v tek. Ne več kot nekaj deset metrov, hoja in če teren dopušča spet krajši tek. Dobro, vzorec sem prepoznal in obvladal. In delal enake gibe …
Med hojo se nepričakovano ustavi in s palico podreza ob robu steze. »Poglej, kako lep jurček!« Naslednji hip je spet v akciji, čez čas se ustavi in popraska po nogi. »Uh, zdaj sem res počasen, če me mravlje grizejo.« Pot je dobro označena s trakovi in odsevniki, slepo jim sledim, na manjšem razcepu prehitim Edija in se »zaplezam« v širok razkorak. »Ha, ha, bližnjice so vedno ravninske,« me blagohotno okara.
- »Kako treniram? V nedeljo 40 do 50 km hoje, med tednom malo teka. Če je čas. Najlepša je pot od Trojan do Celja. Zjutraj z avtobusom do Trojan in pot pod noge. Če se izognem Gozdniku in iz Tremarij grem peš do doma, je to pravi maraton.«
- »Maraton? Kakšen maraton?«
- »Maraton. Okroglih 42 km,« se zasmeje in mi pošlje pomenljiv signal. Ja, Ljubljana čez dva in pol meseca.
Koča na Travniku (1548 mnv): »Greva po vodo. Sicer je čudnega okusa, ampak pred Smrekovcem je to zadnja možnost, da napolniva bidone.« Že se vzpenjava proti Velikemu Travniku – Turnovki (1637 mnv), kjer se ob lesenem stolpu spusti na klop.
- »Malo bova počivala.«
- »Lahko naredim kakšno fotografijo?«
- »Seveda. Nimam nobene. Zdaj pa še takšno, ko se vidi, da sem utrujen!«
Vzpona še ni konec. Načrtno zaostanem nekaj metrov za dve fotografiji odhajajočega ultratrailovca. Utrne se mi primerjava, da sledim Gamsjemu Tarahumari … Že res, da nima ogrinjala, da ni bos, ampak … Hej, 100 kilometrov! Sto! Povrhu še drugih sto v slabi dveh tednih.
Komen (1684 mnv): Na trasi je vse več vikend pohodnikov, ki nabirajo borovnice. »Uh, zdaj bi se jih prilegli dve pesti,« uide Ediju, nakar se zagleda v daljavo. »Poglej jo. Uršlja gora. Prava gospa!« Zadnji pravi vzpon (1669 mnv), vendar šele dobrih 10 km pred ciljem in še prej na Slemenu skoraj pod mejo tisočaka. Popotniki malo pod vrhom Smrekovca naredijo pravi špalir, ploskajo in eden opazi, da nimam številke. »Verjetno je trener in spremlja tekmovalca.«
Smrekovec (66 km, 1576 mnv): Dobri uri ure hoje in teka z dvema mini postankoma za okroglih 10 km. Kot je napovedal, 5 km v uri. Res je pravi stroj. »Če to ni zadnji vzpon pred Smrekovcem, ne vem če bom šel naprej,« se priduša Edi. Bil je! Kontrolna točka. »Voda je pri domu, 10 minut imate,« je njihovo sporočilo za spust z 200 metrov višinske razlike. Testenine, brezalkoholni Uni, vmes prihod povsem izčrpanega tekmovalca, ki se odloči za odstop, še polnjenje pljuč po Edijevo in proti Slemenu.
»Povej mu, da naj mal pohiti, ker ga čakajo v Črni kremšnite. Drgač pa po pameti do cilja, odstopov je ogromno. Se vidimo,« sporoča Martina.
»Ja, sem videl na Koči na Grohatu, ko je prišel gasilski kombi in pobral tiste, ki so odstopili. Tudi jaz sem razmišljal o odstopu. Na Peci je že malo po polnoči bilo 20 stopinj Celzija, Olševa in Raduha sta mi pobrala veliko moči, vendar sem moral nadaljevati, ker sta me čakala.«
Novo sporočilo Martine. Že prej sem opazil, da je Edi skrajno racionalen. »A vidiš kakšno markacijo?« je znal vprašati, pa je bila le meter, dva za nama. Pogled ima usmerjen samo naprej, brez odvečnih gibov, tudi besed je malo. Na stotki je še bolj pomemben vsak miligram energije.
Vročina pritiska tudi na gozdni cesti, čeprav je skoraj vsa v senci. Vseeno tečeva. Kilometer pod sedmimi minutami, tako je, ko Edi pljuča na svoj način napolni s kisikom. Do takrat hitrejše prehitiva tudi na vzponu. Pokličem Janeza, takšen je dogovor, da je minila slaba ura, odkar sva krenila s Smrekovca. »Dobro, ob treh bosta na Slemenu. Bom pripravljen!«
Edi je tako padel »notri«, da ga moram opozoriti, da se trasa s kolovoza odcepi v levo na gozdno pot. Še enkrat zavijeva, spet sva na kolovozu, cesti in nazaj na gozdno pot. »Dva ovinka in sta na Slemenu,« spodbuja domačinka. Naslednji hip res zagledam streho planinskega doma, podzavesten pogled na uro in … Hudiča, hitra sva, krepko prehitra!
Sleme (76 km, 1086 mnv): »Janez, zdravo! Sva že tukaj,« predam Edija starosti Gamsov, ki se je šele začel preoblačiti. »Kaj sta znorela? Saj je šele tričetrt na tri!« ne skriva presenečenja. »Kar počasi. Bom malo posedel,« Edi umirja napetost, odpre Uni in si na svoj način spet napolni pljuča.
- »Koliko imava do Uršlje?« vpraša Janeza.
- »Po tabli dve uri in petnajst. Če stisneva, sva gor lahko v uri in pol.«
- »A ne, na dve uri bova nastavila. Romarski tempo!«
»Srečno Gamsa!« Zadnja četrtina, zadnjih nekaj več kot 20 km …
Na Slemenu počakam Martino in v miru premlevam zadnje štiri in pol ure, v katerih se je nabralo okroglih 22 km in za skoraj tisočaka višincev. Zanimiva, druga plat teka in hoje (ali pa hoje in teke), me je imelo, da bi z obema nadaljeval do Črne, ampak je bila tokrat leva stran možganov močnejša.
Ne smem biti v napoto, ne smem biti najšibkejši člen, danes sem samo v oporo. S privilegijem iz prve vrste deliti vsaj četrtino novega podviga, ki vodi pod vznožje Mont Blanca. Ko spoznaš razsežnosti Edijevega projekta in odrekanja, Martinine opore in – dobiš navdih.
Naslednje leto pa na podoben trail z lastno štartno številko!
* * * * *
Črna. Cilj. Nekaj ur pozneje. Na štartno-ciljni konstrukciji ni nobenega semaforja. Nihče se ne opoteka v cilj, nihče se ne razleze po tleh, nihče ne hlasta za zrakom … Kako je vse drugače, kot na maratonih. »Prvi ali zadnji, vsi za lestvico dobimo 100 točk,« je malo za Belo pečjo, še v prvem skupnem kilometru, Edi povzel bistvo.
Željko