Začelo se je kot vsako leto, en dan prej. S Sašo sva se odpeljali v Konjice in prevzeli celo goro štartnih številk. Ker sva imeli dovolj časa in naju dež ni moti, mi je šefica 🙂 privoščila kepico odličnega sladoleda. Vsekakor obiščite Mali Čoko ,če boste v Konjicah. Se splača.
Pa sva krenili proti Celju in na razdelitev številk. Seveda sta Edi in Martina prinesla “ostanke” medice iz Bovca. Glede na temperature je ogrevanje še kako prav prišlo. In tako je bil prvi del Konjiškega maratona zaključen.
Drugo jutro smo se, kot se za Gamse spodobi, dobili na parkirišču ob zastavi in naredili najlepšo sliko ( dobro, da kamera nikoli ne poči, ob vsej lepoti, ki jo premoremo). Ena se je celo znašla v Celjanu. Slika, ne kamera).
Po obveznem čveku in kao ogrevanju smo se odpravili proti startu. Kaj reči o občutkih, ki se naselijo v tebi, ko čakaš na tek po progi, ki si jo vzel za svojo tisti trenutek, ko si prvič tekel po njej? O progi, ki jo poznaš vsak meter, pa je še vedno zanimiva? O maratonu, ki RES ima dušo in smo ga zato Gamsi tudi “posvojili”? Vas zanimajo ti občutki? Pridružite se drugo leto 😀 .
Zase vem, da sem imela samo en cilj, preteči 21 km, ne da pogledam na uro. Rekla sem si: Vanja, teči kot da svet ne obstaja, samo zase, samo za užitek. Pa sem šla v prvi krog. Vreme je bilo sanjsko, ravno prave temperature in nič sonca, zagreti navijači in plesalci in jaz tam mimo njih s kurjo kožo od užitka. Nasmeh navijačem, pozdravi vsem in vsakemu. Malo pred koncem prvega kroga me prehiti Edi in me hudomušno vpraša, če grem še en krog. Se mu samo nasmejem, saj sem uživala kot še nikoli ( ali pa vsaj kot on v Bovcu). Spustim se v drugi krog kjer se mi “prilepi” starejši tekač in debatirava o medaljah; je šla njegova zlata, srebrna, pa tudi bronasta. In so jih speljali še meni. Smeh, sproščenost dveh neznancev, ki ju druži le ljubezen do teka. Nekje okoli 14, 15 m ga zgubim (je imel telefonski klic), vendar pa v pentlji na 16 km vidim, kako proti mene drvita kar dve Gamsji majici – Katja in Nataša. Seveda sem mogla spustit en bojni GAMSI, GAMSI in po mahanju in kratki vzpodbudi nadaljujemo. Oni dve spredaj ( Gamsovki sta, že vesta kam) in jaz za njima. Sonce je sicer začelo kazati zobe, ampak jaz sem še vedno vsa zadovoljna, ne da pogledam uro, samo nasmejanega obraza kljukam zadnje kilometre do cilja.
In mi je uspelo. Vsem Gamsom nam je uspelo. Zadovoljstvo ob dosežkih, pa skoraj poletno vreme ter obet piknika pri Simonu in Mojci. Ali je še kaj boljšega, kot biti Gams na Konjiškem maratonu? Mislim, da ne.
Vanja
SLIKE
(Primož, Saša, Alenka O., spletna stran organizatorja
REZULTATI
21 km
Boštjan 1:48:18
Željko 1:51:05
Katja 2:00:33
Nataša 2:01:00
Vanja 2:08:29
10 km
Dejan Ž. 42:02
Hijacinta Ž. 48:58
Janez 50:41
Blaž Č. 50:57
Martina Z. 52:45
Mojca S. 55:50
Aleš J. 57:00
Barbara 57:05
Tadeja J. 57:44
Edi 57:55
Simon 1:01:06
Katja MB 1:02:28
Katja Z. 1:03:24
Robi 1:03:35
Simona T. 1:03:45
Saša 1:04:04
Maja H. 1:04:12
5 km
Janko Z. 26:46
Anica S. 28:09
Anže 29:34
Jurij 29:44
Adriana 30:17
Klavdija I. 32:03
Lara 32:29
Mojca 32:30
Alenka 32:51
Alenka V. 32:52
Luka G. 36:22
Luka P. 49:30
Maj 49:32
Maja 49:32