Zlata Praga. Izbrala sem si jo za svoj 5. in zaenkrat zadnji maraton. Ponovno skupaj s ŠD Maratonc. Tokrat smo šli na pot z avtobusom. Pisana druščina iz vse Slovenije. Po jutranjem štartu smo bili zgodaj popoldan že v Pragi, na tekaškem sejmu. Prevzeli smo številke in majice in se malo razgledali naokoli. Vožnja do hotel in potem v center na večerjo. Restavracija je bila taka za velike otroke. Pijačo so ti na mizo namreč pripeljali vlakci. Vsaka miza ob progi, je imela na sredi namreč tire. Fotografirali smo in se na sploh zabavali kot majhni otroci. Nekateri so po večerji nadaljevali oglede nočnega življenja, ostali smo šli počivat v hotel.
V soboto smo si ogledali največje znamenitosti Prage. Pol dneva smo prebili na Hradčanih, kjer sem v katedrali sv. Vida našla tudi Celjski grb. Popoldan smo se spustili proti centru in si ogledali ciljni prostor maratona in se dogovorili, kje se po koncu tekme dobimo. Kosilo je sledilo v pivovarni U Medvidku. Taka tradicionalna češka hrana s kračami in knedlički. Še malo pohajkovanja po mestu, potem pa smo se maratonci odpravili proti hotelu. Zvečer smo imeli še skupni brifing, potem pa pripravit vsak svoje stvari za zjutraj.
Zgodni smo bili na zajtrku, kjer so bili okrog nas sami tekači, prav tako smo bili zgodnji na metroju, ki nas je pripeljal direktno na servisni prostor na štartu. Oddali smo garderobo in se poslovil. Do štartnih con smo imeli še nekaj hoje. Kar hladno je bilo, ampak ko se je počasi nabrala gruča ljudi, smo se greli skupaj. Na štartu je igrala klasična glasba, ki mi nikakor ni ustrezala. Kako bolj prav bi prišli rimi skupine The stroj. Je bila pa kasneje glasbena spremljava na progi bolj živahna. Vijugali smo po cesti ob Vltavi, pa preko nje po Karlovem mostu, pa na drugi konec, pa čez ciljni prostor, pa na drugi konec. Ker je mesto tlakovano, sem imela veliko dela s tem, da sem gledala pod noge, da ne bi nerodno stopila. Pa še tramvajskih tračnic se je treba izogibati in paziti na prehode v nivojih cest. Dela kolikor hočeš. Nekateri niso bili uspešni in na 18. kilometru sem videla mladeniča, ki se je spotaknil na tračnicah in poletel preko njih. Mislim, da je bilo vse OK in je lahko nadaljeval.
Nekaj časa smo tekli nasproti in iskala sem gamsje obraze, pa nikjer nobenega našla. Na polovički sem opazovala štafete, ki so se menjale, kmalu potem pa je začelo pripekati sonce. Nekaj sence se je občasno našlo, pa tudi postojanke so bile pogoste in dobro založene. Na eni taki okrog 30 km sem na hitro popila nekaj hladne tekočine in čez nekaj 100 m sem začutila bodec na desni strani. Morala sem upočasniti in potem nekaj časa hoditi, ker drugače ni šlo. Nekako sem prebrodila krizo in spet stekla. Še dobro, da je tole moj zadnji maraton za nekaj časa, sem si mislila. Ko sem se že hotela malo pred ciljem začeti smiliti sama sebi in upočasniti, sem preračunala, da se mi še vedno lahko izteče za moj drugi najboljši čas na maratonu. To je pomagalo in lažje sem odtekla v cilj. Na cilju najprej dobil vodo, izredno lepo kolajno in po češko brezalkoholni radler, za kar sem bila v toplem popoldnevu izredno hvaležna.
Nabrali smo se skupaj in šli proti hotelu, kilometer, ki smo ga morali prehoditi do postaje je dobro del. Skupna večerja in zaslužena sladica ob koncu dneva, potem pa spat. Naslednji dan le še pakiranje in vožnja proti domu. Spomladi nisem bila ravno prizadevna pri nabiranju kilometrov in manjkali so mi dolgi teki, pa je nekako vendarle šlo. Je pa Praga lepa in je bilo kljub mučenju vredno.
Saša
42 km
Edi 3:59:33
Igor 4:15:12
Martina Z. 5:10:47
Saša 5:06:20