Ko zrem v prazen list na ekranu in tisti kurzor prav nervozno utripa, so moje misli prazne. Bolj kot razmišljam kaj bi napisal o letošnjem Teku trojk, bolj se mi v misli vsiljujejo spomini na kakšen drugi tek. Tek trojk? Tek kot tek … a vendar tako drugačen.
Pravzaprav po lanski „bitki za ranjence“ niti nisem razmišljal, da bi se ga letos ponovno udeležil. Toda po nekem čudnem naključju sem se znašel med prijavljenimi (hvala Saša!!!). Skupaj s Sašo in Polonco. „Dobro“, sem rekel: „pa gremo še enkrat.“ Punci sem poznal kot zmerni tekačici, razdalja je bila ravno pravšnja, tako da nekih posebnih težav ne bi smelo biti.
Vožnja do Ljubljane je minila v sproščenem pogovoru, parkirni prostor v centru pa smo tudi našli brez težav (hvala Aljoša). Z ostalima gamsjima trojkama smo imeli dovolj časa, da se pripravimo na tek: ogrevanje, pripenjanje številk, obvezno fotografiranje,… Počasi smo odšli do Tromostovja in zopet je bilo pravo veselje gledati tisto množico tekačev s samo enim ciljem: uživati.
Odjeknil je strel iz pištole in množica se je začela počasi premikati. Gibanje je postajo vedno hitrejše tako, da smo startno črto prečkali že v lahkotnem teku. Malo prehitro, saj nisem utegnil odzdraviti županu (oprosti Zoran). Nekaj časa smo slediti tempu množice in ravno, ko je tek postal udoben sta punci malo pospešili. „O.k.“, sem si mislil: „cesta je širša, množica se je razredčila, dajmo malo pretegnat’ noge.“ Toda pospeševanje se je nadaljevalo! Stiskal sem zobe in med sledenjem tempu v misli odšteval razdaljo do Golovca. Ko se cesta zoži in pot postavi pokonci, ponavadi nastane gneča in hočeš nočeš bo potrebno upočasniti. Napaka! Kot spretni motoristki v prometni konici sta iskali vrzeli v gneči in na trenutek sem imel občutek, da ostali stojijo. Če dekleti ne bi ves čas (ampak dejansko ves čas) kramljali o bolj ali manj trivialnih temah, bi imel občutek da se nam mudi rešiti kakšno življenje. V maniri ostarelega astmatičnega rottweilerja sem prisopihal do okrepčevalnice. Uživanje v zasluženem kozarčku vode je bilo precej kratko in opotekanje po Golovcu se je nadaljevalo.
Dve tretjini naše trojke sta imeli odgovor na vsako spremembo terena:
– Tek v klanec? Enostavno: vzravnaš hrbet, ohraniš frekvenco in skrajšaš korak
– Tek bo drsalnici (beri blatu)? Enostavno: pospešiš do take hitrosti, da se noge komaj dotikajo tal
– Tek navzdol? Enostavno: spustiš težišče in pustiš nogam svojo pot
– Ko sem pot zravna? To je pa res enostavno: povečaš tempo, ker je najhujše že za tabo.
In bolj ko smo se bližali ciljni ravnini, bolj sta dekleti pospeševali. Hitrost je bila že takšna, da sem komaj odgovoril županu na petko (zdravo Zoran). Cilj je bil že za ovinkom, jaz pa sem že nekaj časa dihal na škrge. In ko sem mislil, da hitreje ne moremo več, sta me dekleti prijeli za roko (navada trojk v ciljni ravnini) jaz pa sem kar zaplapolal kot zastava, ki jo drži konjenik med jurišanjem.
Končno v cilju (hvala Bogu). Iz zvočnika odzvanja partizanska koračnica, srce mi še vedno razbija, sapa se počasi umirja, noge pa me kar same ponesejo do stojnic. Do juhice. In življenje je bilo zopet lepo.
Robi
12 km
Gamsi Celjski 1 (Janez, Nejc, Aljoša) 1:08:38
Gamsi Celjski čist na izi (Robi, Polonca, Saša) 1:27:24
Veganski Gamsi (Vanja, Simona R., Saška N.) 1:24:56