Z mislijo na Atene, sem se letos odločila preizkusiti tudi polovičko v Bovcu. Ker je Bovec po kilometrih sicer ne preveč oddaljen, časovno pač, sva se odločila, da si vikend malo podaljšava in sva se na pot odpravila že v petek zjutraj.
Martina in Edi sta od srede osvajala vrhove v okolici, tako da sta v petek že počivala in sta naju povabila na kosilo. Popoldan sva dvignila številke v osnovni šoli, kupila nekaj hrane , nato pa smo se prepustili sončnim žarkom na trgu v Bovcu. Zvečer smo šli pokukat še na zanimivo in zabavno predavanje Urbana Praprotnika. Čeprav je bil štart šele ob 10:30, je bilo potrebno malo prej v posteljo. Še prej pa na veliko palačinko, da jutri ne bi zmanjkalo moči.
Jutro v Bovcu je bilo hladno, rahlo oblačno in živahno. Osrednji trg je oživel z množico tekačev, tisti na krajši razdalji so že odtekli, še preden smo se mi sploh postavili na štart. V prepoznavnih gamsjih majicah smo se gnetli skupaj z drugimi. Proti Srpenici se je pot večinoma spuščala, spust so občasno prekinili kratki klanci, ki sem jih preklela vsakega posebej. Če si zapomniš, da gre prvi del trase navzdol, drugi pa navzgor, ti vse drugo od tega pač ne paše v koncept. Ko je šlo najbolj navzdol sem razmišljala o tem, kako bo moralo iti navzgor, da bomo vse to nadoknadili. Prvih 10 km je hitro minilo in malo iz Srpenice smo zavili na kolovoz, potem pa po strmi poti do visečega mostu. Tu je bil tek prepovedan, pa tako ali tako to ne bi rabilo pisat, saj se je most majal precej bolj kot naš Levški in mi ni prišlo niti na kraj pameti da bi tekla. Na drugi strani sem zagrizla v hrib, nato pa po makadamski poti ob Soči vse do Loga Čezsoškega. Še ena od dobro založenih in organiziranih okrepčevalnic, in nadaljevanje poti po asfaltu po levem bregu Soče. V senci, z lepimi razgledi na okolico in rahlo navkreber je šlo super do Čezsoče. Ampak nekje bo treba nadoknadit vso na začetku izgubljeno višino. In smo jo. Pred mostom na 20 km sta se maratonska in pol maratonska proga ločili. Mi smo zavili desno čez most in potem v hrib. V naslednjem dobrem kilometru smo nadoknadili vso izgubljeno višino. Klanec se je vlekel in vlekel in v ozadju smo se z njim spopadali peš. Na vrhu nas je pričakala še zadnja okrepčevalnica in dober kilometer in pol do cilja. Sonce je medtem že začelo pripekati in vsi dodatni metri so mi bili čisto odveč. Zadnjih nekaj sto metrov pa me je vendarle neslo proti cilju, v katerem so me pričakali starejši gospodje oblečeni v oblačila vojsk iz 1. svetovne vojne, ki so podeljevali kolajne. Uspelo mi je končati pred prvim maratoncem. Jupi!
Tudi Igor me je že čakal in odpravila sva se stuširat in preobleč, nato pa na kosilo, za sladico pa na Bovške krape. V Bovcu je bilo živahno še cel večer, ko so Modrijani poskrbeli za to, da smo že zvečer poskrbeli za regeneracijski tek, pardon ples.
Luštno je bilo na bovškem in verjetno prideva še kdaj.
Saša
21+ km
Igor 2:00:27
Martina Z. 2:17:55
Edi 2:17:56
Saša 2:41:50