Gamsi Celjski smo tokrat že tretjič sodelovali na Konjiškem maratonu, ki je tako rekoč naša domača tekma. Odlično organizirana in s super vzdušjem, tako da nikakor ne smemo manjkati.
V soboto sva z Vanjo prišli dvignit številke v novih gamsjih protokolarnih majicah in kapucarjih. Naj vsi vedo, kdo smo. V nedeljo se je število Gamsov v Konjicah samo še povečalo. Zjutraj je bilo mrzlo, le nekaj stopinj nad ničlo, vendar je sonce napovedovalo, da se bo vendarle ogrelo. Nekateri so se zjutraj še dodatno ogreli s kavo in čajem, potem pa še z razteznimi vajami. Ura je bila hitro pol deset, ko smo se vendarle uspeli zbrati za slikanje. Potem pa še panično iskanje stranišč in dreves in že smo šibali na štart. Letos nam ni uspelo, da bi bili nabrani skupaj, smo se pa lepo razporedili na štartu, tako da si videl kakšnega Gamsa, kamorkoli si pogledal ;).
Vreme je bilo prijetno za tek in kot ponavadi, sem se na začetku malo držala nazaj in mislim, da so šli vsi Gamsi mimo, če niso bili že prej pred mano. Ker sem zjutraj in pred štartom kar malo pozabila na pijačo, sem bila žejan že na prvi okrepčevalnici. Kratek postanek, pa še gobice sem si morala izbrat. Zelena in roza sta šli z mano, ker jih še nimam doma v teh barvah. Ko sem tekla proti okrepčevalnici na 4,5 km sem opazovala tekače na hribu proti Zrečam. A ni bil ta hrib pred dvema letoma in lani bolj strm? Prepričana sem, da je res bil. Na polovički se mi je zdelo, da nisem ravno hitra, ampak v klanec je pa kar šlo. Še hitreje je šlo pa po klancu navzdol, kjer sem končno začela prehitevati tekače, nekje po 7,5 km pred seboj zagledam gamsjo majčko. Vanja. Kaj se pa dogaja z njo? »A ti se sončiš ali kaj?« jo vprašam, ko pritečem mimo nje. Mislila sem, da se me bo prijela in da bova odtekli skupaj. Po zadnji okrepčevalnici pa pogledam okrog in je nikjer ne vidim. Meni je šlo pa dobro, pa še Mateja Banovška sem zagledala pred sabo. Tistega, ki je celih 10 km igral na harmoniko. Nekako sem se prerinila mimo njega in njegovega številčnega spremstva in že dohitela Andrejo in Tomija. Pozdravili smo se in jaz sem odbrzela naprej. No, vsaj meni se je zdelo, da brzim. Tudi zadnji klanec se mi letos ni zdel nič posebnega. Samo še navzdol čez center Konjic in že sem v cilju. Ura mi sporoči, da sem odtekla rekord na 10 km. Zadovoljna sem in nasmejana do ušes. Dan je čudovit. Ko me najde še Vanja izstreli« Kaj si pa ti danes jedla, da si tako letela? Sem študirala, da mogoče ne veš, kako hitro gre.«
Po teku smo se družili ob testeninah in pivu v prireditvenem šotoru, popoldne pa nekateri še na tradicionalnem pikniku na Grobelnem. Ob enih so tekli še otroci in zdi sem mi, da ni bilo nikogar, ki ta dan v Konjicah ne bi bil zadovoljen. Suzana nas je s svojim hitrim tekom ponovno postavila tudi na stopničke za 2. mesto v svoji kategoriji. Čestitke. Prav vse pa je presenetil Matevž, ki je letos začel vaditi z nami in je celo leto uspešno skrival svojo hitrost. Nagrado za najštevilčnejšo skupino smo letos prepustili Urbanim tekačem, da še oni spoznajo lepote Konjic. Nas se že vodička spomni, ko nas vidi ;).
Čudovit dan je bil ponovno v Konjicah in nasvidenje do septembra 2019.
Saša
21 km
Suzana 1:37:41
Nataša 2:01:01
Romana 2:10:41
10 km
Aleš O. 46:23
Igor 47:31
Boštjan 47:37
Matevž 47:51
Žiga 47:56
Janez 48:50
Nejc 51:26
Martina Z. 54:17
Mojca MB 54:18
Miha 56:08
Barbara 56:08
Edi 56:12
Adriana 56:21
Jan B. 56:19
Simona R. 59:02
Maruša 59:03
Nika 59:04
Rok 59:04
Robi 59:12
Tadeja J. 1:00:57
Simon 1:01:04
Vanja 1:02:14
Saša 1:02:28
Andreja 1:03:28
Tomi 1:03:29
Tinkara 1:17:05
5 km
Filip 25:53
Luka K. 26:01
Maj 29:11
Maja 29:12
Lana 31:43
Rok R. 31:55
Ivo 32:03
Luka P. 32:40
Tamara 32:43
Polonca 32:44
Matija 33:56
Martina R. 33:56
Andrej 36:11