Gamsi smo res posebni celjski gamsi. Maraton se konča šele, ko na papir zliješ nekaj misli o pretečenih kilometrih. Taka so pravila in treba se jih je držat.
Odtekla sem svoj prvi pravi maraton – celih 42 km. Čeprav me je bilo kar malo strah, kako bom vse to zmogla, sem si rekla ni kaj, dan D je pred tabo in treba bo it na tekmo. Vremenska napoved – čista katastrofa. Si govorim: » Itak se vremenarji vedno zmotijo«, tudi tokrat bo sigurno tako. No, izkazalo se je, da je bila napoved žal točna.
Že na poti v Ljubljano pričakovano dežuje. Vmes se celo za par minut razjasni, kar nam daje upanje, da morda pa le ne bo tako hudo. Ko se odpravimo na štart ,že zunaj pravi naliv. Dežuje res močno. Gremo v cone, iščem naše Gamse. Vidim Janeza, skočim čez ograjo in se mu pridružim. Pok pištole, ki ga itak ne slišim, in tekma se začne. Vzdušje kljub slabemu vremenu noro dobro, mi polni adrenalina.
Gužva, tečemo vsak svoj tempo, nekje na 8 kilometru se srečamo z ostalimi Gamsi: Martina, Edi, Boštjan in Nejc. Oni gredo naprej, itak, saj so hitrejši od mene. Približujemo se 20. kilometru, ko je še zadnja možnost, da si premislim in grem levo proti cilju. A si rečem ne, tega pa ne boš naredila, če ne greš zdaj do konca, ne boš šla nikoli. In grem desno do nove postaje: voda, vzamem prvi gel.
Na 21. kilometru na daleč vidim bivšo sodelavko Polono in ji stečem v objem. »Polona živijo, en objemček, rabim to« ji rečem. In grem naprej. Kilometri počasi tečejo, nekje na 27. kilometru en mali krč v levi nogi, malo pretegnem in grem naprej. Od 29. km naprej pa dež kot iz škafa. Res močno dežuje vse do cilja. Vsak kilometer sem upala, da bo prenehalo, a žal nisem bila uslišana. Vmes že pomislim, da bi šla vedrit pod en nadstrešek, a vse to bo le še podaljšalo moj boj s kilometri in hudim dežjem. Zato tečem naprej in odštevam kilometre. “Še malo, še malo”, si govorim. Noge so težke, malo hodim, tečem, premagujem boj sama s sabo. V ciljni ravnini vidim Gamsa Barbaro in Miha, ki me vzpodbujata in bodrita. Vsa vesela, da je sploh še kdo ob progi. Namreč zaradi slabega vremena je bilo navijačev zelo malo, res tisti najbolj zagreti so še vztrajali. Preden zasuknem v zadnji ovinek pred ciljem vidim še mojo Marušo in Aleša, ki navijata: “Dajmo robotek, dajmo robotek”.
In končno JA – CILJ. Čas 4 ure 33 minut. Glede na pogoje sem zadovoljna. Ciljna arena prazna, navijačev ni, vse zelo žalostno. Žal je bilo tokrat vreme močnejše in nas je prikrajšalo za prekrasno tekaško kuliso. A kljub vsemu je maraton pretečen, v mislih pa sem že na naslednji trofeji čez veliko lužo – New Yorški maraton.
Nataša
42 km
Sašo 3:28:39
Boštjan 4:11:19
Nejc 4:24:53
Nataša 4:33:50
Mojca B. 4:43:00
21 km
Edi 2:04:29
Martina Z. 2:04:29
Miha 2:07:10
Barbara 2:07:10
Romana 2:18:17
10 km
Igor 50:29
Vanja 1:01:23
Maja 1:04:17
Saša 1:14:02
Luka G. 1:14:02
Andrej 1:16:53