Na Velikonočno soboto je v Kočevju potekal vzdržljivosti pohod po medvedovih stopinjah in ker si zadnje čase rada zadava nove izzive, je odločitev padla takoj, da se bova izziva udeležila. Trase so bile razpisane tri: najdaljša 64 km, prva polovička 33km in druga polovička 31 km. Seveda midva ne bi bila midva, če se ne bi udeležila najdaljše. Sicer za Edija to ni bil vprašaj, jaz pa sem se morala preizkusiti kaj zmorem.
Zjutraj ob 2.45 smo se z avtobusom izpred dvorane Zlatorog odpeljali do Kočevja, tu je sicer prišlo malo do nesporazuma, saj smo ob predvidenem prihodu v Kočevje 4.45-5.15 prišli v Kočevje na prireditveni prostor šele 5.50. Zadnji čas za start je bil ob 6:00 ,tako da se hitro zapodimo na prevzem kartončkov, ki nam služijo za evidentiranje na poti, se hitro preoblečemo in hop skozi startna vrata, kjer poskenirajo kartonček. Start je bil prilagodljiv med 4.30 in 6. uro zjutraj, pot je pa bilo potrebno zaključiti do 20.30. Na postojankah so tudi določeni limiti, do kdaj je skrajni čas, da del poti zaključiš. Sicer pohod ni tekmovalnega značaja, bolj preizkušaš vzdržljivost samega sebe.
Zapodiva se za ostalimi pohodniki in dokaj kmalu se podava v rahel tek. Kaj kmalu ugotoviva, da bo trasa čudovita, po nežnih travniških in gozdnih poteh. Mir, spokojnost in glasno petje kukavice ,ogromna čemaževa polja so nas spremljali prvi del poti. Na poti srečava Saško Nerat in moža. Malo poklepetamo in kmalu se zapodiva naprej, saj naju je čakalo še kar nekaj poti, Saška je z možem šla polovičko. Kaj kmalu prispeva na prvo kontrolno točko in za nama je prvih 19 km. Pričaka nas topel čaj, pečene klobasice in točeno pivo, noro vam povem😊😊😊. Se okrepčava, preoblečeva in hop po žig in gremo dalje.
Ves čas prehitevava ogromno pohodnikov in grizeva malo v hrib malo dol sem in tja in vsak svojimi mislimi v glavi. Kukavica je še vedno vztrajna, pohodnikov precej, narava čudovita le medvedov ni nikjer, nas pa celotno pot spremljajo zelene medvedje šape, ki nam služijo kot znak za pot. Še predno se zaveva, sva na polovički Žaga rog, najprej kontrola potem malo okrepčila z toplo enolončnico, malo posediva in hop dalje. Za vogalom zopet kontrola za drugi del poti. Na vsaki kontrolni točki poskenirajo kartonček z kodo, ki nosi tvoje ime in priimek in dobiš žig. Zagrizeva v hrib in kmalu se prične naravni gozd, kjer ne posega človeška roka. Ta del poti je sicer lep, vendar moraš biti pozoren, ker hitro lahko pride do poškodbe zaradi težjega terena. Naslednja postojanka 39 km, opraviva kontrolo in gremo dalje. Moči je še kar nekaj in nekako zborbam do 54 km. Tukaj potrebujem malo daljšo pavzo, saj se moja kolena ves čas malo oglašajo. Poteza se je izkazala za dobro, saj sem ponovno stekla v zadnji del.
Kmalu je turistična kmetija, kjer spijeva kavo in jaz coca-colo,ki sicer ni bila original, pa vendar se je prilegla. Očitno je bilo dodane nekaj energije saj sva ponovno tekla kar nekaj časa in se vedno bolj približevala najinemu cilju. Zadnji del poti je po cesti, kjer prispeva v naselje in kmalu ugledava šotor, ki je najin cilj po 12 urah in 50 minutah. Vzdušje noro, občutki čudoviti.
Hvala mojemu dragemu za vzpodbudo in potrpežljivost celotno pot, brez njega ne bi dosegla marsikaterega mojega uspeha. Hitro se preoblečeva, pojeva čevape, v gostišču si privoščiva kavo in potrebno hidracijo. Ob 21.45 prispe avtobus, s katerim krenemo proti Celju. Ob vožnji vsi sladko zaspimo. Ob polnoči smo pred dvorano Zlatorog. Skratka dan je bil čudovit in ne imenuje se zastonj vzdržljivostni pohod. Z voljo in željo je vse mogoče. Vam rečem to morate preizkusiti, nora izkušnja. Pa še nekaj slikic za pokušino.
Martina, Edi
SLIKE
(Martina Z., Edi)