Ponca – 10.7.2017

Prejšnji teden, v ponedeljek, 10.7.2017 sem se v prijetni družbi še štirih planincev odpravil na Veliko Martuljško Ponco, ki sprejema le občasne obiskovalce.

Vzrok temu je v tem, da je hoje do vrha za kakih pet ur, po opisu poti na spletu sta še dve več. Na poti se zato dvigneš več kot 1.700 višinskih metrov. Kot največja ovira pa se verjetno odraža v tem, da je večina poti brezpotje. Občasni možici (mali piramidasti kup kamenja) ti kažejo, da si na pravi poti, ki je mestoma vidna ali pa tudi ne. Na določenih mestih se moraš zaradi tega zanašati na svojo sposobnost orientiranja.

Glavna prepreka sta pred kopastim vrhom dve ostenji z več nekako vzporednimi grapami, ki lahko predstavljajo veliko zagato nekomu, ki je na tej poti prvič ali pa brez izkušenega vodnika. V naši skupini je ta problem reševal Drago, ki mu je to bila že četrta tura na ta vrh. Na vrhu so čudoviti razgledi na sosednje vršace od Triglava, Oltarja, Škrlatice, Prisojnika, Jalovca, Špika in celo verigo manjših vrhov.

Spust po grapah do melišč v Dnini zahteva budnost, ker je ogromno krušljivega kamenja in drobirja pod nogami, ki lahko hitro povzroči kakšno poškodbo tistemu pred tabo.

Ob povratku v Dnini (fotke 9 – 11) se splača povzpeti do bivaka, ki je izven poti vzpona na zanimivi skalni polici, kot, da si v orlovem gnezdu z zanimivim razgledom pod sabo.

Do koče v Krnici je potem še kake dve uri, kjer si lahko na samopostrežni način privoščiš pivo hlajeno v koritu z izvirsko vodo.

Ko prideš nazaj do avta parkiranega ob cesti na Vršič zadovoljen pod vtisi prehojene poti ugotavljaš, da imaš VMP za kakšno leto dovolj.

Tura je v vročem poletnem dnevu kar naporna, no mi smo imeli ta dan srečo, da je bilo kar nekaj oblačnosti in nam je bilo zaradi tega prizaneseno z vročino.

Janez

SLIKE

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja