Matkova kopa – Krnička gora – 11.10.2018

Prijatelju Franciju ne zmanjka idej za kakšno turo, kjer prevladuje brezpotje. Tudi tokrat, na drugi četrtek v oktobru, je bilo tako, ko je predlagal, da se podamo v Matkov kot in naprej na omenjena vrhova. Zopet smo imeli srečo z vremenom, kar je bilo potrebno, saj se je skupaj nabralo za celih deset ur hoje.

Že na samem začetku hoje iz Matkovega kota ti je jasno, da tukaj hodi bolj malo planincev. Potrebno je najti lovsko stezico, kar je nam uspelo po krajšem testiranju našega smisla za orientacijo. Seveda je tudi za to turo zelo priporočljivo, da imaš sabo kopijo opisa iz kakšnega vodnika, ki je tudi nam dobro služila. Ta stezica nas je po razgibanem terenu pripeljala na idilično Matkovo planino, kjer so vidni ostanki nekdanjega pastirskega stana. Tukaj je krajša pavza, da se odžejamo in razgledamo naokoli kaj nas še čaka v nadaljevanju.

Od tu se po obžagani dobro vidni stezi usmerimo desno proti našem prvem vrhu. Po dokaj lahkem, ne strmem prečkanju nekaj grap pridemo do možica, kje se je potrebno podati v strmino po grapah, kjer kar hitro zgrešiš pravo. Z nekaj plezanja in oprijemanja borovcev pridobivamo na višini in tako prilezemo na razgledno Matkovo kopo. Privoščimo si počitek za malico, vmes pa uživamo v razgledih na KSA, Karavanke in v daljavo na avstrijske vršace. Koprena v daljavi nam ni omogočila takšne vidljivosti kot je bila pred tednoma na Pelcih, kjer je to bila res fantazija. Vračamo se po pravi grapi, ki smo jo ob vzponu na vrh zgrešili in se je izkazalo, da je bila lažja. V dobri uri smo nazaj na Matkovi planini.

V planu je še en vrh in to je Krnička gora. Po petnajstih letih se je spodobilo, da jo ponovno obiščem in presenečen ugotovim, kaj vse mi je padlo iz spomina, predvsem tisto o spuščanje proti Latvici. Po sprva večjem kamenju se vzpenjamo do melišča pod steno, kjer nas pozdravi skupina gamsov na deveti fotki. Napredujemo naprej do škrbine, kjer levo začnemo plezati v kompaktno steno proti vrhu, občutki so ta pravi. Potrebna je pazljivost, nedaj bože, da te odnese kam daleč v globino. Še dve manjši grapici in smo že na Krnički gori. Pogledamo nazaj in gruntamo, kako bi izgledala grebenska pot iz Matkove kope. Verjetno bi kje potrebovali vrv in vse ostalo kar sodi zraven.

Po kratki pavzi smo jo mahnili v smer proti Latvici pod Mrzlo goro, kjer je bilo treba priti do markirane poti, ki se vijuga gor iz Matkovega škafa. Tu se je pokazalo, da je bil ta del najzahtevnejši v celi turi. Sledi kakšne poti so se tukaj zgubile in v izpostavljeni strmini polni drobirja je bila potrebna popolna pazljivost, (fotka 12). Ob flikah borovcev se je dalo lažje sestopat proti pod nami vidni stezici, ki smo željno pričakovali, da bo konec težav. Končno pridemo do te markirane poti, kjer na tabli piše zelo zahtevna pot. Potem pa Franci na glas vpraša, kaj je pa to bilo do sedaj. Naši nasmeški na obrazih povedo vse.

Po markirani poti se spustimo do mesta, kjer se vsako leto napravi Matkov škaf, ki lahko doseže tudi več kot 20 m globine. Seveda sedaj ni sledu o tem zanimivem pojavu. Še kako urco hoje proti dolini in smo končno na izhodišču zadovoljni in polni lepih občutkov tistega dne. Kako je potem prijal Staropramen v Lučah, si pa lahko predstavljaš.

Janez

SLIKE

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja