Madrid – 22.4.2018

Letos spomladi nisem opravila ne vem koliko kilometrov, saj je bilo mrzlo skoraj do začetka aprila, na tekmi sem odtekla le 10 km na Kraškem maratonu. P a sem si rekla, da tole polovičko bom pa že spravila skupaj, pa četudi peš.

V Madrid smo poleteli iz Benetk, ponovno v družbi prijateljev iz ŠD Maratonc. Najprej ne Expo po številke, nato v hotel, potem pa odkrivat Madrid. Tudi naslednji dan smo imeli pred sabo cel dan odkrivanja Madrida. Botanični vrt, štartno ciljni prostor, kosilo, stadion Santiago Bernabeu, center mesta… Zvečer po brifingu še priprava stvari za naslednji dan.

Za Špance je bilo zjutraj enostavno prezgodaj, da bi odprli jedilnico za zajtrk, so nas pa čakale vrečko s hrano. Bolje kot nič. Ker leži Madrid precej visoko (&&/ m nad morjem) je bilo zjutraj precej hladno, tako da se nisem odločila za kratke hlače. Pulover pa sem na sebi obdržala, dokler sem le lahko. Štartali smo v valovih in začeli sva skupaj z Martino. Ker je hitrejša, sva kmalu padli vsaka v svoj ritem. Prvih pet kilometrov je šla trasa počasi navzgor, ceste so bile široke in prostora dovolj. V bližini našega hotela se je cesta zožila in počasi obrnila navzdol. Malo hitreje mi je šlo in končno sem začela celo uživati. Tako je bilo nekje do polovice. Potem pa rock and roll, kot se maraton imenuje. Gor in dol in gor in dol, pa spet gor in dol. Verjetno ima maraton ime po razgibani progi, ker bendov je bilo ob progi le za vzorec, pa sem jih pričakovala precej več. Sploh mi ni šlo slabo, še sonce, ki je posijalo izza oblakov me ni motilo. Še zadnji spust in potem navzgor. Kdor si je izmislil cilj v Madridu ali ni tekač ali pa je gorski tekač. Zadnje pol kilometra so nas namreč poslali v konkreten hrib. Na cilju pa edina slaba točka maratona – gneča. Pred mano je gospa omedlela, ker ni prišla do vode. Nekako je vendarle šlo in počasi sem se pomikala proti garderobam, kjer me je že čakal Igor. Sprehodila sva se nazaj proti cilju na zborno mesto. Sezula sem teniske in utrujene noge nastavila soncu. Kako je pasalo.

Tudi Edi je srečno prišel v cilj, na žalost pa smo se pri garderobah zgrešili in počasi sva se odpeljala proti hotelu. Naredila sva še kratek sprehod pred večerjo, po njej pa smo si privoščili zasluženo pivo. Naslednji dan nas je čakal le še polet domov.

Saša

SLIKE

42 km
Edi                      4:41:10

21 km
Igor                     1:49:08
Martina Z.         2:15:43
Saša                    2:27:54

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja