Par dni pred letošnjim Konjiškim maratonom so se poklopile vremenske razmere za turo na Bovško.
Ideja o Pelcih je bila še iz lanskega leta. Prvotno je bila želja povzpeti se na tri od štirih Pelcev, pa smo odlašali zaradi vremena, tako, da nas je lani na koncu prehitel čas primeren za obisk tega prečudovitega predela nad Bavšico. Kot sem omenil smo natrofili na dan, ki si ga boljšega, bolj primernega za hribe ne moreš zamisliti. Tako, da je po povratku v dolino obveljala skupna misel, da sta bila tokrat dva Pelca dovolj, ter da je bilo prav, da smo toliko časa odlašali z odločitvijo, kdaj v te konce.
Pot je od začetka markirana, lepo sledljiva do sedla Prevala potem se pa zavije desno proti travnatem žlebu, ki je razviden na prvi fotki. Od tu naprej je ponekod sicer občasno vidna stezica, tudi kakšen možic, je pa potrebno kar nekaj občutka za orientacijo, da se napreduje v pravo smer. Tukaj bi se brez Habjanovega opisa iz njegove knjige Manj znane poti kar precej lovili kam naprej. Sploh višje, ko se je bilo potrebno usmeriti proti tako imenovani Zajčji polici, ki predstavlja najzahtevnejši del na celi poti. Na zadnjih treh fotkah se vidi ta del, takrat, ko smo se že vračali nazaj v dolino.
Od tu naprej strmina popušča, tako da se v kakšni uri po skalnem grebenu dokaj lahko pride na Veliki Pelc. Tu smo si po dobrih štirih urah in pol hoje privoščili malico in obilo užitkov v razgledih, ki jih je tisti dan ponujal v razgledih daleč v Italijo in Avstrijo, kakor tudi po naših sosednjih vrhovih. Seveda sem se spomnil lanskega leta, ko smo obiskali sosednja Srebrnjak in Trentarski Pelc, ko so nam takrat nagajale megle in od pogleda na verigo vrhov od Pelca nad Klonicami, Velikega Pelca, Srednjega Pelca in Zadnjega Pelca ni bilo nič.
Z Velikega Pelca smo se podali še na Srednji Pelc, ki je dokaj v bližini in ne predstavlja nobenih težav. Vračanje nazaj v dolino po travnatih strminah proti Zajčji polici je bila že druga pesem, potrebno je bilo precej previdnosti. Če bi bile trave mokre bi bilo še huje.
Po previdnem spuščanju čez Zajčjo polico je bilo tako rekoč težav konec in smo se zadovoljni vračali na izhodišče do avta in zasluženem pivu nasproti. Ob njemu je padla beseda, da bi se naslednje leto podali iz Pelca nad Klonicami do Visokega Pelca. Greben smo si ogledali med počitkom na Visokem Pelcu, pa sem pri sebi kar zaključil, da bi to bil zame pa verjetno le prehud zalogaj zaradi težavnosti.
Janez