Martina in Edi sta v prejšnjih mesecih že prehodila nekaj več kot polovico te transverzale. Ta se začne na Kunigundi in poteka preko gore Oljke, Letuša, Dobrovelj, Črete, v dolino do Jelševice, na Čemšeniško planino, Krvavice, Reške planine, Goljave, Homa, Kamnika, Bukovice, Gozdnika, Kotečnika in konča na nekaterim dobro poznani Brnci. Seveda Martina in Edi ne bi bila takšna pohodnika kot sta, da sta se odločila premakniti začetek poti kar od doma in tudi konec naj ne bi bil na Brnci, ampak bo sledil podaljšek peš do doma.
Kot rečeno, sta prehojeno polovico predhodno končala v Jelševici in od tu smo se v soboto zjutraj z avtobusne postaje družno odpravili naslednjemu delu poti naproti, s približnim ciljem, do kot nam naj bi uspelo priti do mraka. Dan je v tem obdobju že kar skrajšan in je potrebno to imeti v vidu. Prejšnji deževen dan je pustil za sabo namočen teren in kar nekaj časa nas je občasno spremljala megla, tako, da za kakšne boljše razglede ni bilo pogojev. Mi smo sprejeli dan takšen kot je bil in jo veselo mahnili proti Čemšeniški planini. Z orientacijo ni težav, markacije in table z napisi te lepo usmerjajo, seveda dokler pomotoma ne skreneš. Ponekod je tudi nekaj ravninskih odsekov in je bil zanimiv Martinin komentar, ko je rekla, da, če bi bila sama, bi Edi gvišno predlagal, da bi lahko malo tekla. Te besede sem potem v nadaljevanju še parkrat slišal. Očitno je bil Edi uvideven do mene, ker sem bil obut v planinske čevlje, v katerih je tek otežen. V dobri uri in pol smo že pri koči s krajšim postankom za kavo in čaj.
Sledi blaga vzpetina do najvišje točke današnje ture Črni vrh od koder se nato spustimo proti Krvavici obdani z meglo. Strmina proti vrhu narašča, samo pri tempu se to ne pozna kaj prida, ni kaj, šibamo. Pridemo na vrh, ki je v megli, tako, da z razgledom ni nič. KSA bi se v lepšem vremenu videle čudovito. Na vrhu se je pa zgodilo to, kar se ne bi smelo. Edi pravi, kako pa zdaj do Zajčeve koče ali gremo nazaj po poti vzpona na Krvavico do table, ki označuje pot do koče ali se spuščamo po drugi strani. Jaz sem tukaj hodil pred več kot desetimi leti in sem imel nekako v spominu, da se tudi po tej drugi strani pride do Zajčeve koče. V kolikor bi na vrhu takoj prebrali opis poti, ki ga je imela Martina s sabo, bi ugotovili, da to ni prava smer in bi se fino vrnili do omenjene table, tako smo pa na mojo trditev nadaljevali spust v nepravo dolino, ki nas je oddaljila od prave smeri. Pridemo do ceste v dolini, ker odcepa za kočo ni bilo. Na našo srečo naletimo na drvarja, ki mi je prijazno objasnil, kam se naj usmerimo, da pridemo do koče. Kar pa ni bilo enostavno, ko smo po vlaki prišli do kanjona, kjer je bila občasno sledljiva pot ob hudourniškem potoku, ki ga je bilo potrebno večkrat prečkat. Na koncu pritavamo v gozdnat svet, ko smo se vprašali, kam pa zdaj. Hvala bogu, da ni bilo megle, da smo videli Krvavico na naši desni strani in po občutku za pravo smer prišli do gozdne ceste in končno do table z markacijami za Zajčevo kočo. Ta nepotrebni krog okoli Krvavice nas je stal sigurno več kot uro in pol hoje. Edi in Martina sta po gamsje potrpela ta podaljšek, tako, da ni bilo kakšne jeze. Končno pridemo do koče in zaslužene malice, ki se je že močno prilegla.
Pot nadaljujemo proti koči na Vrheh in naprej po asfaltirani cesti in kasneje makadamu, ki se blago spušča proti Reški planini in planinski koči pod njo. Po kakšnih dveh urah smo v koči in ker je bila ura že štiri popoldne, pade odločitev, da je treba poklicati domov za prevoz. Sledil je spust do ceste, ki pelje na Pod mejo in dočakali avto ravno pri odcepu za Goljavo, kjer bo štart prihodnjič.
Skupne hoje s postanki se je za okoli 29 km poti nabralo za kakšnih deset ur. Preostanek transverzale bo ostal za naslednjič, rečeno je bilo, da jo bomo poskusili zaključiti še letos. Mogoče se nam pridruži še kakšen Gams. Predvidoma bo razdalja kar podobna temu prehojenem delu, lahko, da bo še kakšen km več, če jo bomo potegnili kar do Celja.
Sopotnikoma še enkrat hvala za prijetno družbo, ter da še kdaj kje drugje ponovimo podobno turo. Seveda je bilo vmes tudi govora o trailih, ki se bodo zgodili naslednje leto in so že dani v plan, seveda, če bo vse štimalo z zdravjem in počutjem.
Janez