Istrski maraton je najljubši pomladni tek Gamsov Celjskih. Če nam pri udeležbi kdaj malo spodrsne, nam pomagajo gostje.
Januarja, ko smo se prijavljali, sem imela v mislih tisto »ta lepo« traso od Kopra preko Pirana in v Portorož, ki pride na vrsto vsake tri leta. Ker je bila zima neprizanesljiva tudi na Obali, so morali organizatorji spremeniti traso in ostali smo brez Strunjana, Fiese in Pirana. Dobili pa Valeto, Lucijo in marino. Ker tudi kilometrov nisem imela ravno veliko v nogah in le dva dolga teka, če se razdaljam 12 in 14 km sploh lahko reče dolgi tek, me je imelo, da bi se kar prestavili, a kaj ko je bila najkrajša razdalja že polna.
Bom šla pač na 21 km, bo že nekako. Zjutraj je v Celju deževalo, ko smo prišli v Postojno je termometer kazal 4 stopinje in z Žigom in Željkom smo se spraševali, kam mi gremo in ali imamo ustrezna oblačila za tale mraz. V Kopru je bilo sicer topleje, ravno toplo pač ne in tudi sonček nas ni pričakal. Takoj ko smo prevzeli številke, smo se tako zapodili na kavo in čaj. Ura je nekako minila in gamsi smo se kar nabirali. Še enkrat nazaj do avtomobila, da se preoblečemo, potem pa nazaj na štart. Pred štartom smo imeli delo z navijanjem za maratonce, ki so imeli za sabo že polovico poti.
Na štartu je bilo že sonce in rahla burja nam je pihala v hrbet, ko smo zavzeli nekdanjo obalno cesto proti Izoli. Malo pred Izolo z Vanjo zaslišiva rešilca, ki se je ustavil nasproti kampa in pobral našega Nejca. Uspeli sva izvedeti, da je bil gleženj. Nadaljevali sva pot v Izolo, ob obali in potem proti vetru, pa na Jagodje. Seveda ne naravnost, da bi bilo čimprej konec, ampak po ovinkih. Tu in tam naju je prehitel kakšen maratonec, midve pa sva prehitevali nekaj tistih, ki so se na začetku preveč zagnali. Spust z Jagodja je bil prijeten s pogledom na piransko cerkev in lesketajočim morjem. V Strunjanu se je Vanja ogrela za pivo, ki ga je ponujal Dušan Mravlje, jaz sem bila zadovoljna z vodo. Ob zložnem vzponu na Valeto sva čakali strm vzpon, ki ga je ob kavi napovedoval Peter. Pa ga nisva dočakali, tunel se je obrnil navzdol in nama je šlo lažje. Slišali sva že napovedovalca v cilju, ker pa kilometrov ni bilo veliko, smo zavili še malo stran od cilja in skozi marino. Zadnji kilometer naju je neslo proti cilju. Cilj, konec. Kje so kakšni keksi? Kaj bi zdajle dala za nekaj keksov. A ste videli, da maratoncem delijo finišerke? A upa kdo to povedat naši Martini R.?
Nekaj gamsov se nas je našlo v cilju, še več potem na plaži s skodelo bobičev pred sabo. Vmes se je javil Nejc, da je bil prvi. Na urgenci namreč, da ni nič zlomljenega, le grd zvin gležnja in da je že na poti domov. Poslali mu sliko v podporo in obljubili, da bomo prevzeli nagrado za prvega.
Ker je pihalo in se je sonce skrilo, smo se šli gužvat na avtobusno postajo. Po kakšne pol ure se nam je vendarle uspelo stlačit na avtobus redne linije, ki nas je odpeljal nazaj v Koper.
Poslovili smo se in se odpravili nazaj na Štajersko, v temen, oblačen in deževen dan. Super je bilo in ja, tudi za 21 kilometrov mi ni žal in drugo leto pridemo spet.
Saša
SLIKE
(Vanja, Katja, Saša, Nataša, spletna stran organizatorja)
REZULTATI
10 km
Mitja L. 44:38
Mojca S. 53:50
Tadeja J. 56:04
Jan B. 56:29
Katja MB 1:01:06
Alenka O. 1:03:11
Maj P. 1:04:23
Maja 1:04:23
Rosana 1:14:03
Andrej 1:14:22
21 km
Peter P. 1:41:47
Mitja K. 1:44:39
Žiga 1:44:48
Boštjan 1:47:36
Željko 1:53:32
Katja 1:54:46
Edi 2:03:36
Martina Z. 2:03:36
Nataša 2:07:01
Barbara 2:10:34
Miha 2:10:35
Peter J. 2:11:22
Mojca B. 2:15:06
Andreja 2:23:17
Marinka 2:23:17
Vanja 2:30:14
Saša 2:30:14