Prvič zraven, čeprav sem pred mnogimi leti, ko sem še bolj kampanjsko tekel, imel nekje v malih možganih mini idejo, da bi mogoče odtekel … nikakor ne 21 km … je pa delala zavist … ego … biti del tega … in sem bentil, da je vse to preveč »fancy«, »in« … pa prileti bumerang naravnost v glavo. Priznam, z Ljubljano je bilo enako. Pa sem jo lani odkljukal. Kot še eno klasiko, kjer pravi »runner« mora biti zraven.
Pa še o prej omenjenem bumerangu. Saša. Da moram nekaj napisati. Hvala. Še večkrat J Enkrat sem, kot delovno obveznost, edinkrat o teku z dvomestno številko, spisal reportažo o maratonu Celje-Logarska dolina. Ena top pisarij na katere sem še danes ponosen. Res mi je uspelo. Pa še žulje sem dobil. Na peti. Čisto prave. Hudičevo velike. Čeprav sva se s fotoreporterjem Edijem 95% trase peljala z avtom. Ne vprašajte zakaj. Nikar se ne trudite. Tam, v drugem odstavku je odgovor … »Fancy«.
Aja, Radenci. Malo nas je zakuhalo. Predvsem Boštjana, pravi, da ob enih zjutraj. Japajade, na fejsu je napisal, da v petek zvečer pride na jazz street (skoraj pod mojim oknom) … Včasih smo temu rekli – trema. J Pa še nekaj bolezni v ansamblu in Gamsi Celjski smo bili Dream Team Treh src. Trije #Norci za desetko, trije #Norci za 21-ko in #Norec Grega za 42-ko. Plus »padalka« Romana na polovičko.
Skratka. Radenci. Daleč od klasike. Malo pred osmo. Nad tisto neskončno ravnino meglice, v izdihu oblaček vsaj za Teš 5 in preštevanje. Dobro, da imam v torbi tudi tri četrt hlače … Škoda, da nimam dveh majic … Ima kdo rokavčke … Vanja je že nagledala XS majčko z naramnicami, vprašala za ceno in sem predlagal, da je njena ponudba: stopinja temperatura = euro. Ni šlo skozi. Prepoceni.
OK, smo se vdali v usodo, preoblekli in v parku zagnali proti delovni temperaturi. Gamsi se po tradiciji polovimo, pofotkamo, naredimo plane … Nekako smo v slogu maratona. Tri gamsja (aktivna) srca na krajšo razdaljo, tri gamsja (aktivna) srca na srednjo.
Žiga bo odfrčal desetko, Tamara prvič v karieri na desetko in ker je to podvig brez primere, jo bo spremljala Gamsja predsednica … Bravo!.
Mi, trpeči, na 21-ko. Vanja se je katapultirala proti zadnji coni z izgovorom, »da jih lahko prehitevam«, gamsja mladiča iz legla jesen-zima 2018/19 pa sta, čisto naključno, obstala na prostem prehodu pri coni za 1:43. In pred njima predsednik države (Saša: »Sem preverila. Danes ima hlače prav oblečene«). Mrkega pogleda. On. Predsednik. Pa sva bila skoraj kolega na faksu. FSPN. Leto pred mano.
Aha, me je prepoznal in moj zapis na FB po Istrskem maratonu. (Saj si lahko domišljam!). Ko sva ga s Katjo prehitela. Že pred petim kilometrom. Sorči. Se zgodi. Tudi v bolj urejenih državah.
Na hitro še plan.
»Pod 1:50. To je povprečje 5:12. Na Istrskem sem šel 5:19, tu je ravninska proga. Vsaj do polovičke držim 5:05, mogoče 5:00, ampak ta je mogoče preveč huda,« predlagam Katji. Zavije z očmi, nič ne odgovori.
Mi je jasno, ne bo se dobro končalo. Punca razmišlja čisto drugače.
(P.S.: v cilju je nekaj jamrala, zakaj se ni spustila pod 1:45!).
Štart!
Balončki!
V štartnem prostoru jih delijo, nekateri jih vzamejo, ravno prav, da mi/nam butajo v glavo, da pospešimo. Glej ga zlomka, z desne (dobesedno), možakar … Ja, predsednik. Borut! Gamsja mladič je prehitel! V redu, tokrat spoštujeva protokol, gledalci ploskajo, vzklikajo »bravo predsednik«, na prvih fotkah je pred nama, po uvodnem ovinku, krožišču pa … Podaljšava korak, dvigneva frekvenco, idealno linijo najdeva na pločniku, kolesarski stezi in … adijo predsednik! To smo Gamsi Celjski!
Prvi kilometer. 5:24. Vauuuuuu!!! Ni težav z dihanjem, gremo naprej! Drugi, tretji, peti … kilometer. Preverjava ritem. Tu sva, 5:00. Sekunda gor, dve, tri dol. Super. Noro. Z lahkoto. Užitek. Nekaj (veliko) sem se naučil čez zimo, predvsem o tempu in dolgih progah. Hvala, Janez! Nekajkrat me je tole prešinilo na trasi. Ko sva tekla čez Liboje, Košnico, Rifengodz, Celjsko …
Radgona. Meja. Avstrija. Spomini. Glavni trg je enak kot takrat malo po osamosvojitvi. Pa razcep za 42 in 21.
»Greš naravnost?« podreza Katja.
»Ne, nekaj moram pustiti za jesen!«
Spet smo na mostu, na meji. Katja dvigne glavo in nekje v daljavi, tam med Goričkim in Piranom zagleda – Vanjo. Če verjameš. Ja, ja, njena najljubša gamsica je nekaj nakladala, da na tem maratonu, na mostu čez Muro sreča Gamse, ki se po pentlji vračajo v Slovenijo.
Rahel ovinek, kontejner ali nekaj podobnega, »ziher so tam štemplali merverštojer« in za njim … Ne morem verjeti.
Vanja!!!!!
»Gasa! Šibaj! Laufaj! Gremo! Gamsi!«
Za njo v tisti značilni, niti rdeči niti roza niti … z nekaj modrega, še manj črnega … majici Romana. Še njej nekaj vzklikov podpore in mimogrede sva spet na rodni grudi.
Trasa se počasi vzpenja, ni panike, tempo je še naprej okrog petih minut in naenkrat smo na makadamu. Čista jeba. Zdaj pa gozd, za njim vzpon …. Začutim, da noge postajajo avtomat, dež je krepko namočil pot, ravno dovolj, da so jo »pošodrali«, da tečemo levo-desno, pa še policaj na motorju iz čistega mira vklopi sireno in gre za nami. Čista jeba. Na kvadrat. Na kub.
Na koncu gozda. Ko tekač, polmaraotnec spet normalo zadiha.
Gasilci. Civilna zaščita. Redarji. Karkoli že. Ne vsi. Eden je v službi, ostali pač brez posebnih obveznosti zraven. Tako, da jim v soboto ni dolgčas. Frajerji so zakurili žar, odprli pivo, mi pa …
Katja je že nekje spredaj. Kakšen gams, prava srnica, me prešine. Z lahkoto požira metre, kilometre, jaz pa … Vem, sem se pripravil in pogledal profil trase. Po gozdu je ravnina in vzpon, ki »ni nič hudega, če ga pa še jaz prelaufam,« se spomnim Vanjinih besed v avtohtoni štajerščini (podpiram, nič slabega, ravno nasprotno!) in zagrizem.
Pogledam proti levi, saj tam že tečejo navzdol! Super. Tako, mimogrede sem se resetiral, spet sem okrog 5 min/km, ovinek, pred hišo domačin na stolu za kampiranje, pred njim hladilna torba, na njej kozarec in v njem Radenske za največ prst (vodoravno!), ostalo vince rujno. Aha, v možganih je spet dovolj kisika, če lahko zaznavam takšne malenkosti. Zdaj pa gasa!
Menda so desetkarji Žiga, Tamara in Saša nekaj metrov pred ciljem navijali zame. Ne vem, se mi je rolalo. Ker sem »kao« finiširal. Do konca sem bil v tekmi. Z osebnim rekordom. Pa nisem bil edini.
Tajništvo ni prepričano, verjetno je padel ženski rekord GC na polovički. Bravo, Katja!
Skupaj dočakamo prihod v cilj Vanje, ki prečekira rezultate in se odloči, da nekaj časa ne bo govorila s Katjo. Hitro se pridružim z ugotovitvijo, da s Katjo ne bom več tekel in z Vanjo načneva temo o 42 km v Ljubljani.
Še bolj prijetna in vsem enotna je ideja o pivu.
»Na prvi bencinski,« zapove Saša in njena seveda obvelja. Že zaradi funkcij (šoferka, predsednica in še kaj bi se našlo). Sonček medtem posije, nič nam ne manjka in Saša, tako mimogrede, odpre temo o dolgih tekih. Ta trasa, pa druga, tretja, pa smo enkrat tekli tam, je pa še možnost, pa tudi takšna …«
Srnica zagrabi, da bi bila zaradi njene službe najbolj optimalna nedelja. Saša že riše traso in nas bo spremljala na kolesu …
Željko
SLIKE
(Vanja, Katja, Saša, Žiga, Tamara, Siol.net)
REZULTATI
42 km
Gregor 4:09:29
21 km
Katja 1:46:11
Željko 1:47:33
Vanja 2:14:54
Romana 2:25:03
10 km
Žiga 46:20
Simon 1:03:00
Tamara 1:07:14
Saša 1:07:14
5,5 km
Maj 1:02:18
Željko !
Še enkrat čestitke za dosežen osebni rekord na polovički, seveda velja isto za vse ostale, ki vam je tokrat uspel takšen podvig. Občutki zadovoljstva, veselja so ob tem dogodku čudoviti. Sam se spominjam kaj mi je to pred leti pomenilo v Ljubljani in tudi v Radencih.
Kot si napisal, da si se med tekom spomnil najinih skupnih daljših tekov, ja res sem vesel. Tudi jaz sem se v Vipavi spomnil teh kilometrov, ki so mi takrat prav prišli sploh v drugi polovici, ko začneš kuriti pridobitve z dolgih tekov.
V glavnem bo potrebno to prakso v nadalje še negovati. Po možnosti še v kakšnem večjem gamsjem številu. Jesen bo hitro tukaj in z njo novi cilji.
Janez