Ko greš tretjič, da boš lahko šel še četrtič.
Pred letom dni sva se z Ano odločila, da greva na Havaje. In ti šment, finalna tekma Ironman se odvija prav tam, kjer se je vse skupaj začelo. In tukaj se je v moji glavi začelo..
Na nedeljo 7.7.2019 ob 6.30 sem že tretjič stal na štartu IM tekme. Gremo pred menoj je slabih 4km plavanja. Po 1,5 km začneš plavati proti sončnem vzhodu, ki zelo otežuje navigiranje proti kanalu iz jezera. Plan je priti do kanala, ki je bil širok le slabih 10m, pred večino tekmovalcev, kar mi je uspelo. Po dobri uri raztezanja sem iz vode in na poti do kolesa. Zaenkrat gre po planu.
Pred menoj 180km z okoli 1500m višincev. Prvih 30km gre po ravnini, hitrost je nad 40km/h brez težav. Okoli 20km se mi na poti pridruži sodnik, ki me je spremljal skoraj do konca kolesarske trase (na tekmi je prepovedana vožnja v zavetrju). Na koncu prvega vzpona ujamem grupo, katero držim na varnostni razdalji in vozim njihov tempo. Drugo aid postajo preskočim zaradi visoke hitrosti in tako ne uspem priti do novih gelov. Imel sem svoje 4 gele, nato pa sem planiral, da jih začnem pobirati na aid postajah. Na 60km tretja aid postaja, zmanjšam hitrost in dobim en gel, na koncu postaje obenem in grem še po več gelov (eden pač ni dovolj). Dobim jih cel šop, tlačim jih v dres, torbico.. Ker mi je grupa medtem ušla naprej in sodnik z njimi, začnem poganjati še z večjo hitrostjo, kot sem planiral. Po parih kilometrih jih ujamem in upočasnim, da malo umirim noge, z razmakom 10-15m v koloni. Kar naenkrat čutim nekaj na svojih nogah (kot da bi padal rahel dež), pogledam naprej.. španec, ki je vozil pred mano, je opravil malo potrebo na kolesu. Pospešim in ga prehitim. Nato me prehiti drug kolesar (po pravilih ima časa za prehitevanje 25s, ko pa prehitiš, mora tisti, ki si ga prehitel narediti 12m razliko). Spustim, preneham poganjati, med nama še ni bilo niti 5m, pa me že prehiteva četrti kolesar, me razpizdi, zamaham z rokami, tudi sodnik opazi moje mahanje. Naslednjih 10km se kuham in odločim, da pri naslednjem vzponu pobegnem. Na 120km pričnem s pobegom (sodnik pa kot moja senca za mano). Uspem se jih rešit in samostojno krenem naprej. Po dobrih 20km me ujameta dva kolesarja in skupaj nadaljujemo. V zadnji četrtini pa proga postane razgibana, prehitevamo profesionalce, v nogah pa že čutim davek za intervale, ki sem jih naredil z lovljenjem in bežanjem. Počasi do 170km se otresem še zadnjega kolesarja in pričnem s spustom. Z glavo sem že pri teku.
V menjalnem prostoru še skoraj nič koles. Pričnem s tekom (najslabša tekaška proga v moji športni karieri). Levo, desno, čez most in vroče, noge pa utrujene.. pred menoj pa še 42km. Prav hitro dobim od navijačev (Hvala) podatek, da sem na drugem mestu in prvi v moji grupi ima 6min prednost pred mano. Noge so težke, želodec prazen, telo pregreto, ob najboljših navijačih pa nasmeh na ustih. Na postajah pijem coca colo, Red bull in jem lubenico, v dres pa tlačim osvežilne gobice.. v glavi pa mentalna vojna. Na polovici maratona pa pomoč z neba. Nevihta. Nekako sem se prepričal, da moram priti do cilja, nakar mi sporočijo, da imam le še 2min prednosti pred tretjim. Uspe mi obdržat tempo, misli zaposlim z računanjem, ali mi bo ratalo biti v cilju pod 9 ur.
Prestopim cilj v času 9:00:21, pograbim pivo in to je to, slot za IM HAVAJE je moj! Hvala vsem za podporo in moji zlati ženi, da mi stoji ob strani, trenerju Grega Zore, najboljšim navijačem ob progi in pa vsem tekmovalcev za pogum in voljo.
Kljub temu da drug dan nisem mogel vzdigniti noge, imam nasmeh na obrazu.
Sašo
SLIKE
(Sašo Kočar)