K24 s tem, da obstaja ta izziv sem se prvič srečal tam nekje pred šestnajstimi leti. Takrat je še bil med nami dober prijatelj Oti Jezovšek. Bil je zagret planinc in poln idej na katero planinsko turo bi se odpravili. Tako se je pri njemu tudi hitro porodila misel o K24. Dolgih tur se nismo ustrašili je pa res, da nismo bili kos temu krogu v enem dnevu. V dveh dneh bi pa poskusili je bila njegova odločitev ter soglašanje še dveh prijateljev Dragota in Albina. Oti takšen kot je bil nas je kar hitro spravil na ogledne ture po odsekih katere še nismo od prej poznali. Potem se je pa v njemu žal prebudila zahrbtna bolezen, ki ga je še tisto leto vzela za vedno iz naše sredine.
Po tem je nastalo zatišje okoli te zgodbe. Po nekaj letih je še en moj bivši sodelavec razmišljal o tem, pa potem kar kmalu odnehal, ko je uvidel kakšne so priprave, da v enem dnevu pretečeš, prehodiš ta krog.
Nekje tam okoli pred lanskega leta je pa naš Edi omenil, da razmišlja o spopadu s tem krogom po koroških vrhovih. Njegovi dolgi treningi so nakazali česa je sposoben, edina bojazen je kakšna poškodba. Edi takšen karakter kot je si je hotel traso ogledati še pred uradnim trailom. Poskus menda junija letos sta z Martino morala skrajšati po bližnjici z Bele Peči v Črno. Edi je hvala bogu težave z nogo hitro porihtal in se za predzadnji teden v juliju dogovoril z enim vodnikom, da se podajo na klasični K24. Se spomnim tistega vročega torka, ko sem ga poklical sredi popoldneva in je odgovoril, da so že naprej od Slemena na poti proti Uršlji gori. O madona kaj se je vam strgalo, da je pred vami še samo manj kot četrtina poti. Ponovno pokličem nekaj čez devet zvečer, pa pravi Edi smo že na zasluženi pijači v Črni. Edi vsaka ti čast v takih pogojih in po takšni razdalji je to dejanje izbrancev.
Teden hitro mine in naslednjo sredo po treningu ga pobaram kako pa zdaj trail K24 je pred vrati. Pravi ja jaz sem prijavljen pa grem. Ojej si mislim od kod jemlješ to energijo in voljo pa odgovori to moraš imeti vse v glavi posortirano. In dejansko je pri njemu tako in nič drugače. Pol pa pravim Ediju kako se bova pa zmenila glede tega, ko sem ti obljubil, da grem del poti s tabo. Sem pri sebi sem razmišljal, da bi to bila mogoče relacija od Smrekovca do Črne. Kakšnih 35 km ali kaj takega. Pa me preseneti in pravi ali bi ga lahko počakal tam blizu Raduhe. Že za prejšnjo varianto sem tuhtal kako od Smrekovca naprej, kako bom speljal logistiko z avtom, no Edijev predlog pa zadevo še malo bolj obrne. Pravi na Belo peč blizu Raduhe se lahko pripelješ po gozdni cesti. Kako pa sedaj to izpeljati. V momentu si rečem zdaj pa rabim še nekoga za to varianto, ker polovica celotnega trail kroga je pa zame preveč. Takoj povprašam Željkota kot je že sam v zgornjem svojem prispevku opisal in načelni dogovor je hitro rešen. Glede njegove pripravljenosti sem si na jasnem, saj sva kar nekaj daljših tekov skupaj odtekla in tu ni bilo dileme. Naslednji večer pri meni sledi detajlni dogovor, ki se je na to prvo soboto v avgustu tudi realiziral.
Sobota 10. avgust :
Z Željkotom sva že pred deveto dopoldne na okrepčevalnici Bela peč v okolici Raduhe, to je približno na polovici trase traila K24. Vsake toliko časa prileti kakšen tekmovalec. Čakava, gledava na uro, signala ni, da bi preverila približno kje se Edi nahaja. Vprašam možakarja, ki je beležil prihode, če je slučajno št. 177 že prišla, pregleda spisek in odgovori, da je še verjetno na poti. Kmalu za tem prileti četverica iz gozda in evo Edi je zraven. Mi je kar odleglo, da se mu ni pojavila kakšna težava z nogo. Na hitro pove, da ga je Raduha kar utrudila, da zaradi tega nekaj zamuja. Zaužije kar ponuja okrepčevalnica in jo že mahne v strminco proti Travniku. Malo višje ga čaka Željko, ko je rekel, da se bo prej malo raztegnil in jo nato skupaj mahneta naprej . Dogovorjeni smo, da se mi javita, ko bosta naprej od Smrekovca, jaz pa počakam na Slemenu kjer se z Željkotom zamenjava v spremstvu. Obrnem avto in se preko Črne zapeljem na Sleme.
Sonce na Slemenu dobro pripeka, takoj mi pade v oko ena senčica nasproti planinskega doma. Raztegnem ležalko in se predam mislim kje sta sedaj Edi in Željko. Mi je kar nelagodno, ko vem, da sta v polnem zagonu jaz pa tako aj lagano. Po enih popoldne me Željko pokliče, da sta že naprej od Smrekovca, ter, da bosta okoli treh na Slemenu. Si rečem zdaj imam pa še dovolj časa za dremež v senci. Ura počasi teče, pogledam in je pol treh. Pospravim ležalko in se napotim proti avtu na parkirišču. O ti šment, zagledam Željkota, ki se mi smeji, ko je opazil mojo zadrego, ker še nisem pripravljen za nadaljevanje poti. Po vojaško se preoblečem, obujem copate in že čakam na nadaljevanje. Edi je med tem zviznil enega Unija in sva pripravljena za nadaljevanje poti proti okrepčevalnici Križan pod Uršljo goro.
Štartava v tempu okoli 9 min/km po položni makadam cesti. Edi pove kako je bilo do sedaj na progi, da sta od Smrekovca kar dobro šibala, ker je bilo kar nekaj spusta in sta me za to tudi presenetila. Opazujem ga s kakšno svežino nadaljuje pot po več kot sedemdesetih km, od kod mu ta moč, no odgovor je nam vsem dobro znan. Občasno dohitiva kakšnega tekmovalca ali pa naju tudi prehiti. Za enim ovinkom zagledam zastave in sva že na okrepčevalnici Križan. Edi se malo usede, spije coca colo, nekaj pogricka in se podava sedaj v strmino proti Uršlji gori.
Upočasnima korak, to je zdaj po njegovem romarski tempo. Edi dobro ve, da nima kaj pretiravati s hitrostjo saj je pred nama še kake štiri ure hoje. Vsake toliko časa se za trenutek ustavi, pa spet naprej. Na odprtem terenu sonce povzroča dodatno težavo, ker v gozdu po senci je občutek neprimerno boljši. Mine kakšna ura, ko nad bregom zagledam modrino neba. Še malo pa sva skoraj na vrhu se pravi pri planinskem domu. Edi si zaželi Unija, v tem se mu tudi pridružim. Pred domom je tudi okrepčevalnica dotočiva coca colo v flaško, nekaj pogrickava. Jaz si privoščim še kos kruha s panceto, ko pravi Edi, da naj kar v miru pojem, da gre naprej do vrha napolnit pljuča. Jaz sem kmalu pri njemu, še kakšen dim potegne in pičiva dalje.
Navzdol v dolino, tu pa Edi prestavi dve v višjo brzino, tako kot sem se že nekaj krat prej prepričal, ko sem bil z njim na kakšni daljši turi. Komaj ga dohajam, na kamnitem delu poti sem bolj previden in mi takoj uide naprej. Na odsekih, ki mi omogočajo hitrejši tek pa sva zopet skupaj. Naravske ledine so za nama midva pa naprej v manj strmi del spusta. Prideva do makadam ceste in se osveživa v potoku, ki teče ob cesti. Hladna voda prija kot ne vem kaj. Le kje je okrepčevalnica Mrdavs. Prideva do ene table, podobne prej še ni nisva videla in na njej označeno 15 km. Kaj pa to pome, a je še toliko do cilja, nekaj nama ni štimalo. Kmalu sva pri okrepčevalnici kjer nama prijazno povejo, da je to tabla od pol maratona KM, ki se je tisti popoldan odvijal na tem delu poti. Informirajo naju, da je do odcepa za zadnji hrib nad Črno še 1,5 km. Po nekaj ovinkih sva res pred mostom kjer se levo obrneva proti zadnjemu vzponu.
Ko prečkava most je pred nama še zadnjih dobrih 5 km. Po vzpenjanju čez neko navoženo jalovino in razdrapani cesti prideva do potke, ki je bila verjetno pred trailom malo v uporabi. Na nekaterih odsekih je kar nevarna strmina in sva zelo pazljiva, ker pohojeno resje ni stabilna podlaga. Tempo upočasniva, občudujem Edija, da po prehojeni razdalji narekuje še takšen ritem. Pred nama je en vrh ali bo potrebno tja gor, ko izgleda kot kar zahtevna špica. Nižje ga obhodiva in na drugi strani še en vrh. Ali bo treba na njega. To je nama prizaneseno samo v rahlih ovinkih hitiva okoli njega. Dohiti naju skupina tekmovalcev iz Zagorja, napravim požirek in nadaljujem za njimi. Edi for fara spredaj. Vidim, da se razdalja med nami povečuje, ker je ozka steza ne prehitevam. Pričnemo se spuščati proti dolini, pod nami globoko je Žerjav z industrijskimi halami, uh to bo pa še slabe pol ure do Črne. Edi nam uide izpred oči, je potegnil v svojem slogu. V mraku končno prispemo do prvih hiš, pozdravim Zagorjane s pripombo, da se moram še malo razmigati in se v teku napotim po cesti proti cilju. Mimoidoči mi ploskajo, spodbujajo, ne opazijo da sem brez številke. Mi je kar nekam nelagodno ker sem jih nehote potegnil. A je to zdaj vzpodbuda za naslednje leto da se pojavim na štartu kakšne krajše razdalje, bomo videli. Stotka je samo neizvedljiva iluzija. Pred ciljem se zaustavim, uradni napovedovalec pod lokom mi dopoveduje do kot bi naj prišel, jaz mu pa poskušam dopovedati, da sem brez štartne številke in se premaknem desno za ograjo prizorišča. Tam je že trojica, ki jo iščem. Čestitam Ediju za podvig, na obrazu se mu ne vidi kakšno razdaljo je v manj kot 23. urah premagal. Bravo, ni kaj kapo dol pred herojem, ki je v dveh tednih dvakrat obdelal ta Koroški krog petih oz. v drugo šestih vrhov. V Črni je veselo razpoloženje, množica tekmovalcev, njihovi najbližji in vsi ostali tvorijo pravo vzdušje zadovoljstva po tako težkem dnevu. Organizator je pripeljal tudi Modrijane, ki še napravijo dodaten štimung. Spijemo pivo in v avto, Ediju se bo prilegel zaslužen počitek.
Kot zaključek še samo to : Edi bilo mi je v veliko čast, da sem lahko vsaj del poti spremljal takšnega junaka, kateri se ne ustraši naporov in vsega kar je povezano s to odločitvijo, ter, da ti zaželim veliko sreče do uresničitve tvojega velikega cilja na poti okoli Mont Blanca. Vesel sem, da je Željko okusil čar traila in začutil željo po svojem nastopu na kakšni naslednji trail preizkušnji. Za Martino se pa itak ve kakšen je načrt za naslednje leto.
Janez
SLIKE
(Martina Z., Željko, spletna stran organizatorja)
REZULTATI
100 km
Edi 22:45:27