Angeli in demoni prve 42-ke (LM 2019)

Dvoma ni bilo nikoli. Že na prvem zimskem treningu, pravzaprav košarki, sem vedel, da bom čez slabo leto pretekel ljubljanskih 42 km. Ker ni šlo za golo željo. Ker sem se odločil! Ja, vse je v glavi. No, nekaj malega (ali velikega) je tudi v kilometrih, treningih, vztrajnosti …

Spomladanski del sezone je bil odličen. Dvakrat izboljšana osebna rekorda na polovički, veliko novih spoznanj in ugotovitev ter v Radencih dogovor z Vanjo, da se skupaj lotiva daljših tekov z načrtom, da z Ljubljano opraviva v štirih urah in pol. Do takrat sem »dvajsetke« tekel sam, a jih na sezono ni bilo prav veliko in družba je vedno dobrodošla. Pa sva iskala medvede, naredila nekaj tekov, toda sčasoma je postajalo jasno, da je zame tempo prepočasen (krepko pod najnižjo cono), zanjo prehiter, povrhu se je še nekaj »bodla« s čebelo (in mano), tolkla nadure in …

Nič, bom pač nadaljeval po starem. Z nedeljskimi solo teki. Občasno je za popestritev vskočil Janez (ne samo, da sva z ramo ob rami premagovala kilometre, skupaj z Edijem sta mi odkrila svet traila), potem težave s stegensko mišico, krajši premor, ki sem ga zapolnil s kolesarjenjem (v tem delu se je v zgodbo vrnila Vanja) in počasi nazaj k teku. Na Kajuhu sem kroge začel vrteti z Boštjanom, tudi ob petkih se me ni rešil in počasi sva družno začela načenjati temo kako se lotiti maratona.

Še prej se mi je »zgodil« Bovec s prehitrim začetkom in še kakšno stvarjo. Možak se je zelo hitro sestavil v popolno celoto, glava ni več norela, telo ni trpelo in zelo natančno sem vedel kaj hočem. In vse tudi na glas povedal, ko me je na Kajuhu med iztekom ujel Rok z vprašanjem o tekaškem počutju.

»Ekstremno dolgega teka še nisem naredil, imam pa v nogah že nekaj dvajsetk. Prvo sem odtekel že v začetku januarja, v Bovec sem zavestno odšel iz polnega treninga, enako bo tudi s Konjicami. Nič nisem spuščal intenzivnosti, izjema je le petkov trening pred tekmo. Kakšen je načrt za Ljubljano? Za cilj sem si postavil rezultat okrog 4:30, zdaj čutim in vem, da imam v nogah 4:15, rezultat pod štirimi urami pa je prehud.«

Tri dni pred Konjicami sem v temi kolovratil po stopnicah, padel in zjutraj zelo konkretno čutil desno stran reber. V soboto dopoldne sem bil prepričan, da se bom prestavil na desetko, popoldne sem si že premislil. Ker gre za maraton v mojem rojstnem kraju in ker bi si odprl možnost, da si z zelo priročnim izgovorom lahko tudi v Ljubljani skrajšam progo. Izgovori pa so za slabiče in ker bil trdno odločen …

Če je lahko Petra Majdič s štirimi zlomljenimi rebri osvojila olimpijsko kolajno, bom še jaz odtekel prijavljeni trasi. Konjice z dvema protibolečinskima tabletama z le minuto slabšim časom od načrtovanih 1:50, potem dodatnimi bolečinami in šele naslednjo soboto zjutraj sem potrdil udeležbo na dolgem teku. Bolj kot ne na silo in s trmo. Zadnja dva kilometra na zadnjem sedežu Robijevega avtomobila (sovoznikov je bil zaseden že od Vrbja dalje) in pomembnim spoznanjem, da je na maratonu lahko veliko težav povezanih s padanjem telesne temperature.

Glava in noge so bili pripravljeni na 4:15, medtem ko je Boštjan razmišljal (in nihal) o teku pod štirimi urami. Bi, ne bi, bi, ne bi .. Kot da trgam marjetico. »Bom poskušal držati povprečje med 5:30 in 5:35 dokler bo šlo, če se zalomi pa se bom takoj brezpogojno preusmeril na končnih 4:15,« sem odgovarjal in potem sva zastavila tek v tempu okrog 5:30. Vmesni časi so bili izpisani na »švinglcu«, Janez se je takoj ponudil za družbo do polovico proge in tako smo jo mahnili v slogu treh mušketirjev.

Zadnja dva tedna pred tekmo sem bil neverjetno miren. Še nikoli tako. Nobene treme ali nervoze. »Najbrž je nekaj narobe?« sem vprašal Vanjo, ko me je uro, dve pred štartom pobrala o počutju. In kar sam sem ponudil odgovor. »Pred časom sem ti omenil, da bom naredil 90% treningov in brez kančka dvoma stopil na črto, ker bom vedel, da sem naredil praktično vse.«

Desetke so že v cilju. Martina Z. je z razlogom (49:16) vsa žarela, Edi mi iz ozadja pokima s pogledom spodbude. Po preoblačenju opazim Boštjana, ravno je zamenjeval copate, postavim se predenj in brez besed ponudi pest. »O, danes pa skupaj borbava. Super!« me prestreže Konjičanka Jerneja in počasi se začnemo pomikati proti coni za rezultat 3:45. Načrtno, da prej ujamemo želeni ritem in naredimo nekaj zaloge pred tempo tekači. Do polovičke mi je proga znana že od lani, tek je res čisti užitek, z Boštjanom in Janezom se vseskozi usklajujemo, ko pa se vedno bolj približuje razcep prog …

Boštjan je nekaj korakov pred mano, Janez ga dohiti, izmenjata pozdrav in potem pogled proti meni. »Vse je OK, kar pojdi naprej v svojem tempu,« kažem z rokami. Kmalu se Boštjan še enkrat ozre, vrnem enake gibe in na drugi polovici proge vsak teče svojo tekmo. Boštjan za pod mejo štirih ur (seveda je uspel, čestitke), jaz si vzamem še dodatnih četrt ure. Z Janezom udariva petki, gledam kako je zavil na levo stran, zdaj naju loči ozek pas zelenice in okrog mene se začne ples maratonskih demonov.

»Kaj bi se mučil? Preskoči zelenico in zavij v cilj! Izgovori se na rebra,« se nekje daleč v ozadju poigrava misel. Prežene jo napoved Martine Z. izpred desetih dni, ki jo konča s prepričanjem, da so prisotni izvzeti. Pomikam se proti notranjemu robu proge. V nasprotni smeri teče maratonka in demoni spet plešejo. »Poglej, srečala jo je pamet. Obrni, pojdi v cilj!« Imela je belo številko, mali maraton, že dela iztek, me prešine in zavijem proti Viču. »Boš šele naravnost?« se spomnim Radencev in Katje, ko sta se progi ločili. »Kar desno, nekaj moram pustiti za jesen,« sem odgovoril. Zdaj imam ta dodatek, prav tako Katja, ki je nekje za mano. Kdo ve, mogoče je takrat sama prvič začela razmišljati, da jo bo jeseni na razcepu prog ubrala po daljši?

Tempo ni več 5:30. »Romarski tempo. Šest minut na kilometer,« se mi prikrade Edijeva izjava s K24. »Boš zmogel. Za to si treniral celo leto!« Pa gremo tako, to je ravno ritem za tisto, kar imam v glavi in nogah. Čutim, da se bo proga vlekla vse dokler se dvojka ne bo obrnila v trojko. Pripravljen sem na takšno igro. Vedel sem le, da so pred mano Vič, Trnovo, Galjevica … Bom pač vmes malo obujal spomine na študentska leta. Nekaj korakov in pred mano je Svoboda. »O, tu pa smo igrali tenis,« in za naslednjim ovinkom se res odpre pogled na teniška igrišča. Ob Dolenjki bi morala biti dvorana Krim, tam sem bil pogosto na prvenstvih in pripravah badmintonske reprezentance (ne, nisem igral, samo poročal) in na levi se res prikaže. Na desni bo strelišče, tole je gotovo botanični park … Pod Golovcem je nekaj stopinj hladneje, zdaj prihajamo proti odcepu za Kodeljevo, sledijo Španski borci in že je prva številka trojka.

»V zadnjem delu me je na noge postavljala sol. Kar z roke sem jo lizala,« zaslišim Vanjo, z mize lovim ščepce soli, ko me prostovoljka opozori, da je v vseh kozarcih voda z dodatkom soli. Noge res postanejo za spoznanje lažje, korak daljši, ura pa se s piskom za pretečeni kilometre vsakič oglasi nekoliko prej pred tablo. »Na Istrskem maratonu se mi je Garmin ustavil pred 42,195 km in mi ni priznal maratona,« se je pogosto pridušal Žiga in sam očitno ne bom imel takšnih težav.

Za mano je Šmartinska, cesta že vodi proti Stožicam. »Nekaj kilometrov pred ciljem delijo Coca-Colo. Boš videl, kako bo prijala,« je govoril Robi. »Ni je bilo, so pa ponujali Red Bull. Naj bo, prvič po kakšnih dvajsetih letih. »Malo, kar v vodo,« ponudim kozarec, popijem, si rečem da imam do cilja le še krog od Splavarja čez viseči most, približno osem kilometrov, in noge res malo bolj »letijo«. Rahel vzpon mimo Stožic, ne popuščam in spomnim se besed: »Gamsi smo dobri na vzponih. Ker dosti tečemo v klance.«

Dunajska je vedno bližje. Zavestno izpustim vodno postajo, lažje je držati ritem, kot pa se znova pognati v tek, to imam pred sabo na zadnjem vzponu izpod železniške proge. Že smo na Ajdovščini, do cilja je nekaj sto metrov zračne črte, pred mano pa še trije kilometri teka. Ne, niso se vlekli. Nasprotno. Zmajski most, Magistrat, ob progi je vedno več ljudi in teči med njimi je privilegij. »Prešerc«, še zadnja ravnina, z leve za hip zaslišim (čisto pravi!) glas Janeza, ovinek, že sem na modri preprogi in v cilju …

Medalja, finišerka, plastenka vode, še ena in počasi se pomikam po parku. Ob cesti zagledam Boštjana, izmenjava čestitki, navdušeno pokaže uro, zraven je Vanja. »Hm, le kje me je prehitela?« je prva misel, nato le zaznam, da je v trenerki, kar pomeni … Skupaj pričakamo celoten trop maratonskih gamsic, z leve se prismeji Janez. »Ja, res je. Dobro si me slišal,« pritrdi, da sem v množici zaznal njegov glas.

Gamsi, z mano ste tako ali drugače odtekli 24.Ljubljanski maraton. Boštjan in Janez do polovičke čisto zares, ostali virtualno in mi krajšali kilometre.

Vtisi … Najprej se počutim praznega, zvečer in v ponedeljek si izmenjamo nekaj mailov in sporočil o prvi 42-ki, v torek me končno spreleti in tudi na glas rečem: »Zdaj sem maratonec!«

Aja, pa normo za Istrskih 42 sem izpolnil! »Če jeseni odtečeva Ljubljanca, čez zimo vzdržujeva moč in pripravljenost, pa bova OK za 42 km Istrskega maraton. Ker hočem imeti še njihovo finišerko,« je poleti nekje pod Šmohorjem padel predlog. Nič nisem razmišljal, sprejel sem roko in prvi del naloge opravil. Drugi pa … Če sem ga zapisal …

P.S.

Čestitke vsem za medalje 24.LM in še posebne vsem lastnikom finišerk.

Željko

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja