Mali kraški maraton – 26.3.2017

Ducat Gamsov je tekaško sezono odprl na Krasu v Sežani. Mali kraški maraton je bil na sporedu prvo spomladansko nedeljo, 26.3.2107.

Po vseh sončnih in toplih marčevskih dneh, se nam je v Sežani obetal oblačen in ne prehladen dan. Na pot smo šli še v temi in bili potem kar hitro v Sežani. Prevzeli smo številke, tuhtali o tem, kako naj se oblečemo, ko pa je ravno začelo pihati. Po več obiskih WC-ja smo se le opogumili in se šli prav sramežljivo ogrevat. Pred štartom smo se eni še dodatno oblekli, drugi pa slekli. En krog čez Sežano in že smo se kmalu ločili. Tisti na krajši razdalji desno, vsi ostali levo. Potem pa gor in dol in gor in dol vse do Lipice. Jaz sem po teh klančkih že malo dihala na škrge, od Lipice naprej je šlo pa lažje. Pa še Robiju ni bilo treba ves čas govoriti, sem lahko kakšno rekla.

Pa sva šla mimo lipicancev, pa čez mejo in v Bazovico. Tam pa malo pred okrepčevalnico tolkalni band. Bi se kar ustavil in jih malo poslušala. Ampak nama je šlo kar dobro, pa sva šla naprej. Še dobro, da so bili redarji na progi, ker bi se drugače tam pri 12. ali 13. kilometru izgubila med kamnitimi primorskimi hišami. Pa je na koncu vasi švignila mimo naju starejša gospa, ko sva midva ravno dajal petke. Sva jo potem preganjala vse do konca. Vsakič, ko se je ozrla nazaj, sva bila za njo. Burje skoraj nisva občutila, vse dokler nisva prišla nazaj v Slovenijo, z makadama na asfalt. Me je kar prilepilo, da ni šlo drugače kot peš. Potem sva se pa borila še teh pet kilometrov. Bolj z burjo in progo kot sama s sabo. Pokonci naju je držala gospa, ki sva jo preganjala, bobnar ob progi, tekači ki sva jih prehitevala in table. »Ne boš se ustavil, ko bo hudo , ampak ko bo konec.« Tale je pa za Aljo sva rekla. Tista z joto (glej slike) je pa za Robija in se je moral 1 km pred ciljem ustavit, da se je slikal z njo. Potem pa samo še gasa v cilj, še burja nama je pihala v hrbet zadnje metre. Robijeva ura je pokazala, da si lahko privoščiva 15 piv, (jaz pa sem vedno mislila, da je ta Robijev prikazovalnik mit, urbana legenda), pa sva dva čaja. Malo nas je burja obrusila, malo jota zmehčala in dež nas je pregnal v kombi in nazaj v Celje.

Super je bilo, hitri smo bili, burji navkljub, pridemo spet jeseni, na Pozdrav jeseni in na Martinovanje.

Saša

SLIKE