Vipava trail- tekmovanje, ki ga nemara pozna že vsak tekač. Po lanskoletni odpovedi udeležitve zaradi Edijevih težav s križem, vsekakor želja ni usahnila, da se te 106 km razdalje udeleži. Tokrat mu je bila sreča naklonjena in kaj bi čas zapravljala s čakanjem Edijevega prihoda v cilj, je padla odločitev, da se prijavim na Vipavski križ 50 km tudi sama.
Tako sva se v petek, 10.5.2019 okoli 12. ure odpeljala proti Vipavi. Vožnja je potekala brez zastojev, tako sva v Vipavo prispela dokaj hitro. Najprej sva šla dvigniti startne pakete, malo pogledati cilj, kjer je bilo tudi nekaj prodajalcev športne opreme. Na hitro sva si ogledala stojnice in kupila nekaj malenkosti. Nakupiva še nekaj za v apartma in se odpeljeva v Vrhpolje iskat najino prenočišče. Živčki so delali in moram priznati, da me je bilo pošteno strah, kako bo in ali se morda zjutraj sploh ne bom pojavila na startu.
Prispeva, kjer nama prijazna lastnica izroči ključe in nama pokaže apartma. Odneseva stvari, pregledava startno vrečo, spijeva kavo in se odpraviva v Ajdovščino pogledati najpogumnejše, ki so se ob 18. podali na najdaljšo traso 160 km. Prispeva v Ajdovščino, slišiva prizorišče, vendar znotraj tistega obzidja kar malo lutava in ugotoviva, da nisva edina, saj naju ustavi tuja tekmovalka in povpraša, kje je startni prostor. Kasneje ugotoviva, da je bila to svetovna prvakinja v trailu iz Italije Canepa Francesca, lovila je zadnje minute, saj so čakali še samo njo, bila je namreč povabljena. Vzdušje noro in po parih uvodnih besedah napovedovalca, naznanijo start in tekmovalci se podajo na pot.
Tu je čez nekaj ur ponovno čakal start Edija, natanko ob polnoči. Odpraviva se v apartma, kjer sem vztrajala, da si mora malo odpočiti, vendar je adrenalin delal svoje, saj nikakor ni mogel zaspati. No, za dobro urco je na koncu le zaspal. Ob 22. ga zbudim, da se pripravi. Oblači in slači se, kljub temu, da je imel že vnaprej vse pripravljeno. Ob 22.50 ga odpeljem na start v Ajdovščino, kjer je zopet posebno vzdušje. Opremijo ga z gps signalom in pošljejo na start za obzidje, kamor pa meni ni bilo dovoljeno. Tako se posloviva in odkorakam nazaj v posteljo, a tudi jaz sem bila polna adrenalina.
Ene tri urce mi uspe zakinkati, seveda sem se vmes trikrat zbudila. Ob 4.45 zvoni telefon, sicer sem pa že tako bila budna in preverjala online rezultate. Skuham si kavo, se oblečem ,opremim in podam v Vipavo, kjer nas je čakal avtobus, da nas odpelje na start v Vipavski križ. Vožnja je bila kratka in časa do samega starta je bilo še precej. V zavetrju na hodniku gostilnice čakamo na start, malo čvekamo, z nekaterimi se tudi poznamo iz drugih tekaških prireditev. Zagledam našo Marinko, kaj pa ti tu…saj smo mislili, da ne gre. Malo poklepetava in kmalu se prestavim na startni prostor. Še kakšno fotko naredim, napovedovalec je pričel z napovedjo, plesalci so svoje odplesali, koža se je ježila in prvi strah je izginil, saj ob vsem tem vzdušju ni bilo časa razmišljati na ostale stvari. Poklical me je Edi, da mi zaželi srečno pot(morda preverja ali sem na startu ha,ha,ha) in bila sem pomirjena, da je z njim vse ok.
Naznanijo start in vsi se podamo v dir med zidovjem, kmalu se upočasni na ozki poti spusta z hriba. Po kakšnem km smo se že malo porazgubili in po kolovozu tekli za oznakami, ki so napovedovale našo pot. Po kakšnih 3 km se začne pot polagoma vzpenjat. Poskušam nekako s svojimi mislimi in mojim tempom, tam nekje slediti tako, da bi imela ves čas nekoga na vidiku. Po glavi mi rojijo vse druge misli, samo to ne, zakaj sem tu, kar je dober znak. Razmišljam, da se bosta kaj kmalu podala na pot tudi Janez in Barbara na svoji 30 km preizkušnji, imeli so ob 10. start. Ja, kar 5 Gamsov se nas je tokrat podalo v Vipavo. Čas beži, km tudi in že je tu prva okrepčevalnica. Pa saj ne veš, s čim bi se okrepčal, toliko izbire kot v gostilni. Razveselila sem se sveže pečenih mišk, ki jih po moje že nisem jedla 10 let. Noro, vam povem. Nalijem si še vode in po nekaj minutah odbrzim naprej. Sledim oznakam, nekako še videvam tekmovalce, tako da ni občutka, da si sam. Trasa se kar pošteno vzpenja, pa malo gor, pa zopet dol, vsake toliko časa kakšno naselje, pa nekaj navijačev, narava čudovita in tako sledim okrepčevalnici za okrepčevalnico. Povsod te popišejo, že od daleč načekirajo ,tako, da teče vse kot po maslu. Prostovoljci čudoviti, okrepčevalnice dobro založene. Povsod postojim nekaj minutk in odbrzim naprej. V daljavi vidim Nanos, razmišljam, kako bom prilezla do tja, a se vmes zamotim z razmišljanjem, kako napreduje Edi, pa Barbara, pa Janez, prehitevajo me že tudi tekači iz 100 in 160 km razdalje, kar mi da dodatnega zagona in že se znajdem na okrepčevalnici v Podnanosu 30 km, no zdaj pa še zlezem na Nanos in sem zmagala, si rečem. Okrepčam se in začnem lesti v hrib, tu sem bila res bolj kot ne sama, kar mi je celo malo prijalo. Vsake toliko me kdo prehiti ali pa jaz njega. No, moram priznati, da me je bilo pošteno strah Nanosa, ampak je bilo kar znosno. Proti vrhu so se začeli zgrinjati oblaki, pihati veter in kar ni hotelo biti tega oddajnika v bližini. Končno prispem. Se preoblečem, okrepčam, malo posedim in odtacam naprej. Zdaj si rečem samo še dol. Tekla sem počasi skoraj do okrepčevalnice pri Abramu. Pokliče me Janez in pove, kako sta zaključila z Barbaro in da se odpravljata počasi domov. Pove mi tudi, da bi se naj Edi že približeval Nanosu. Zagledam okrepčevalnico, se osvežim in dalje. Še 6 km do cilja, pohiti si rečem, drugače te Edi ujame. Odtečem mimo medota v dolino, počasi korak za korakom, a se to veselje kmalu konča. Začne se kamnita pot, kjer je zelo težko teči. Tu previdnost ni bila odveč, a zadnjih 4 km ni bilo konca. Vsi smo si nekaj momljali in mrmrali, slišali smo glasbo v ciljnem prostoru, a cilja ni in ni bilo. Meni že ura kaže 54 km, a cilja še vedno ni. Zagledam travnato pot, po 200 m asfalt in vedela sem, da bo kmalu konec. V cilju precej navijačev, glasba in kar kurja polt te oblije ob tem vzdušju. Ko ti nadenejo še medaljo okoli vratu, je sreča nepopisna in ves trud poplačan.
Napovejo se prve dežne kaplje. Preverim, kje je Edi in ugotovim, da okoli Nanosa, tako da grem hitro v apartma, se osvežim in preoblečem in se podam nazaj počakat njega. Zdaj je rahlo deževalo in tekmovalcem je bila pot otežena. Čekiram in spremljam Edija, vem da bo vsak čas tu in res kmalu se pojavi izza ovinka. Sreča je popolna, vsi smo opravili odlično, kar smo si zadali. Pojeva testenine in se odpraviva v prijetno ogret apartma.
Noro lepa izkušnja, ki jo priporočam vsakomur in povem vam ne bo vam žal. Vipava se vidimo naslednje leto.
Martina, Edi
SLIKE
(Martina Z., Barbara, Janez)
REZULTATI
100 km
Edi 21:40:26
50 km
Martina 10:07:17
Marinka 12:17:31
30 km
Janez 5:16:23
Barbara 5:17:35